Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TO (17.901-17.925)


  1.      označeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek // tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / področja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami 2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo // biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje; živahen temperament označuje vsak njen korak 3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko; označujejo ga za lenuha ● knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo označujóč -a -e: označujoč položaj; sam.: filoz. označujoče čutno zaznavna stran znaka ♪
  2.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  3.      oznáka  -e ž (ȃ) 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva ● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost ◊ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka ♪
  4.      oznamenovánje  -a s (ȃ) knjiž. oznaka: namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga ♪
  5.      oznamenováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) knjiž. označiti, zaznamovati: oznamenovati kaj na zemljevidu / s to besedo je oznamenoval hude živčne bolezni / na kratko nam oznamenujte tega moža ♪
  6.      oznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) knjiž. označiti, zaznamovati: oznamovati središča lukenj pred vrtanjem / to problematiko bi lahko oznamovali za izrazito meščansko ♪
  7.      oznanílo  -a s (í) knjiž. sporočilo, obvestilo: prejeti oznanilo o čem; oznanilo o smrti / objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto napoved; pren. gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu ♦ rel. duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških godovih in mašah v prihodnjem tednu ♪
  8.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  9.      oznánjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt // razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote ♦ rel. oznanjati evangelij // pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga ♪
  10.      oznánjenje  -a s (ā) glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki ♪
  11.      oznanjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od oznanjevati: oznanjevanje novih idej, resnice / to so opravili brez hrupa in velikega oznanjevanja ♪
  12.      oznanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede ♪
  13.      óznovec  -vca m (ọ̑) pog., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pripadnik Oddelka za zaščito ljudstva [OZNA]: oznovci so uspešno izvedli načrtovano akcijo ♪
  14.      ozóbje  -a s (ọ̑) teh. vsi zobje kake priprave, naprave: pregledati ozobje zobnika / poševno pri katerem so zobje vijačno zaviti, puščičasto pri katerem so zobje zaviti v obliki črke V, ravno ozobje pri katerem so zobje ravni ♪
  15.      ozráčje  -a s (ȃ) 1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje; plasti ozračja; prozornost, valovanje ozračja; sevanje, vlaga v ozračju // zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno ♦ meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte 2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje ∙ ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil // kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja; duhovno, kulturno, politično ozračje; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje // publ. razmere, okoliščine: zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno; politično razgibano ozračje ♪
  16.      ozréti se  ozrèm se dov., ozŕl se (ẹ́ ȅ) 1. usmeriti kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: klicala ga je, pa se ni ozrl; ozrl se je in videl, da gleda za njim // upreti, usmeriti pogled kam; pogledati: ozrl se je proti hribom; molče se je ozrla nanj, vanj; ozreti se skozi okno; ozrla sta se drug drugemu v oči; ozreti se proč, stran; pren., ekspr. ozreti se v preteklost; ozreti se bo treba po naši zgodovini 2. ekspr., v zvezi s po, za začeti iskati, poiskati: zdaj se bo pa moral ozreti po službi; ozreti se za delom, zaslužkom / za odškodnino se bo moral ozreti sam poskrbeti, potruditi; ko je prišel domov, se je najprej ozrl po novicah povprašal po njih ● knjiž., ekspr. v nesreči se je ozrl nanjo ji pomagal; knjiž., ekspr. čas je, da se ozrejo na njegovo revščino mu začnejo pomagati iz nje; ekspr. ozrl se je za sosedovo hčerjo pokazal zanimanje zanjo ozŕši se in ozŕvši se zastar.: ne ozrši se nanj, odide iz sobe; ozrši se po ljudeh, začne govoriti ♪
  17.      ozŕniti  -im dov. (r̄ ȓ) obrt. narediti površino hrapavo, jamičasto: ozrniti stopnice ozŕniti se knjiž., redko dobiti zrna: klasi so se že ozrnili ♪
  18.      ozvézdje  -a s (ẹ̑) astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi: ozvezdja živalskega kroga; največja zvezda v ozvezdju Lire // knjiž. skupina zvezd, zvezde sploh: komet je zasijal, nato pa za vedno izginil v neskončnem ozvezdju; pren., pesn. njune oči so bile novo, tisti trenutek odkrito ozvezdje ♪
  19.      ozvóčenje  -a s (ọ̑) glagolnik od ozvočiti: ozvočenje prostorov, učilnic / na voliščih pripravljajo ozvočenje / ozvočenje filma jim je delalo težave / žarg., elektr. kupiti, nameščati ozvočenje ozvočevalno napravo, ozvočevalne naprave ♪
  20.      ozvóčenost  -i ž (ọ̑) značilnost ozvočenega: slaba ozvočenost prostorov ♪
  21.      ozvóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) opremiti z zvočniki: ozvočiti dvorano, prostor // dati, dodati glasbeno spremljavo: predstavo so ozvočili z Lisztovimi preludiji ◊ film. ozvočiti film zapisati neposredno na film ali poseben magnetofonski trak vse glasovne, zvočne sestavine filma ozvóčen -a -o: film še ni ozvočen; slabo ozvočena dvorana ♪
  22.      ožárek  -rka m (ȃ) nar. zahodno ogorek, iskra: ožarki so padali iz dimnika nagosto kakor snežinke ♪
  23.      ožéjati  -am dov. (ẹ̑) užejati: meso jih je ožejalo; ker so toliko peli, so se ožejali, redko so ožejali ♪
  24.      ožémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od ožemati: pretirano drgnjenje in ožemanje blagu škoduje; ožemanje perila v centrifugi; priprava za ožemanje / ožemanje pomaranče / ožemanje gostov ♪
  25.      oženíti se  ožénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola poročiti se: silijo ga, naj se oženi; lani se je oženil, letos pa se že ločuje; oženiti se z dekletom iz domačega kraja; pog. ni je smel oženiti se oženiti z njo / oženiti se na dom, kmetijo / pog.: kdaj se bosta pa vidva oženila poročila; ljubica se mu je oženila poročila, omožila oženíti ekspr. dati, oddati v zakon: enega sina je že oženil / pog. svojo hčer hoče oženiti z njim omožiti ožénjen -a -o: oženjeni moški; ni vedela, da je oženjen; dvajset let sta že oženjena; sam.: samo oženjeni so imeli to pravico ♪

   17.776 17.801 17.826 17.851 17.876 17.901 17.926 17.951 17.976 18.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA