Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (7.551-7.575)


  1.      atól  -a m (ọ̑) koralni otok obročaste oblike z laguno v sredi: atoli Pacifika ♪
  2.      atóm  -a m (ọ̑) najmanjši, kemično nedeljivi delec snovi: razkrojiti v atome; atom elementa; atom vodika; jedro, zgradba atoma; teorija atomov; pren. posameznik je le atom celote; človek — atom makrokozmosa ♦ fiz. atom v vzbujenem stanju s prebitkom energije ♪
  3.      atomáren  -rna -o prid. (ȃ) kem. ki obstoji iz posameznih prostih atomov: atomarni kisik, vodik ♦ teh. atomarno varjenje obločno varjenje v atomarnem vodiku // zastar. atomski: atomarna energija ♪
  4.      atomístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na atomistiko ali atomizem: atomistični nazori starogrških filozofov; atomistična teorija ♦ psih. atomistična psihologija psihologija, ki psihične procese in strukture razlaga s psihičnimi elementi atomístično prisl.: materija je zgrajena atomistično ♪
  5.      atomístika  -e ž (í) atomika: atomistika je steber moderne fizike ♦ filoz. atomizem ♪
  6.      atomizácija  -e ž (á) teh. razpršitev na najmanjše dele: atomizacija tekočega goriva; pren. reševati problem družbene atomizacije; literatura je prišla do razkroja, do atomizacije osebnosti; atomizacija denarnih sredstev ♪
  7.      atomízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk nekaterih starogrških filozofov, da je vse, kar je, sestavljeno iz najmanjših nedeljivih delcev: Demokritov atomizem; epikurejski atomizem ♪
  8.      atomizêr  -ja m (ȇ) teh. priprava, ki razprši tekočino na zelo drobne kapljice; razpršilec, pršilnik: atomizer za škropljenje sadnega drevja; atomizer za parfum ♪
  9.      atomizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) teh. razprševati na najmanjše dele: atomizirati tekoče gorivo; pren. pisatelj pravzaprav atomizira snov romana; družba se je vedno bolj atomizirala atomizíran -a -o: buržoazija je izkoriščala atomizirano delavstvo ♪
  10.      atómski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na atom: atomska energija / atomska fizika fizika, ki raziskuje atom 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: elektrarna na atomski pogon; atomski reaktor; atomska bomba; atomska podmornica; atomsko orožje / atomska eksplozija eksplozija atomske bombe; atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe / konferenca o prepovedi atomskih poskusov; atomska vojna; atomsko oboroževanje / atomske države ● atomski vek ali atomska doba 20. stoletje; pog., ekspr. atomska lepotica čudovita, očarljiva lepotica ◊ kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; atomska teža atomska masa; atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma; atomsko število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu ♪
  11.      àtonálen  -lna -o prid. (ȁ-ȃ) muz. ki ni zasnovan na tonalnosti: atonalni akordi; tonalni in atonalni sistem; atonalna glasba ♪
  12.      atonalíst  -a m (ȋ) skladatelj atonalne glasbe ♪
  13.      àtonálnost  -i ž (ȁ-ȃ) 1. muz. komponiranje, ki zanika tonalnost: zagovarjati princip atonalnosti in atematičnosti; dosežki atonalnosti // lastnost, značilnost atonalnega: atonalnost moderne glasbe 2. knjiž. neubranost, razbitost: v pesmi se kaže atonalnost oblike in verza ♪
  14.      atraktívnost  -i ž (ȋ) značilnost atraktivnega; privlačnost, zanimivost: atraktivnost predstave / po atraktivnosti in kvaliteti je bilo tekmovanje na najvišji ravni / pokrajina je polna turističnih atraktivnosti ♪
  15.      atrápa  -e ž (ȃ) imitacija, posnetek predmeta, rabljen navadno za dekoracijo ali reklamo: reklamna atrapa; pripeljali so atrapo bojne ladje ♪
  16.      atribúcija  -e ž (ú) nav. mn., jur. pristojnost, kompetenca: odločali so v mejah svojih atribucij ♪
  17.      atribút  -a m (ȗ) 1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; idejna borba z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi // oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva 2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti ◊ filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; lingv. prilastek ♪
  18.      átrij  -a m (á) 1. nepokrit osrednji prostor starorimske hiše: kipi bogov v atriju // preddverje starokrščanske bazilike: pokopan je v atriju cerkve 2. starorimskemu atriju podobno dvorišče današnjih hiš: atrij za pouk na prostem ◊ anat. vsaka od dveh zgornjih srčnih votlin, preddvor ♪
  19.      áu  in àu [au̯] medm. (ȃ; ȁ) izraža telesno bolečino: au, do krvi si me zbodel / še au nisem slišal iz njenih ust ♪
  20.      àufbíks  tudi àvfbíks [au̯f-] medm. (ȁ-ȋ) nizko izraža izzivanje na pretep: aufbiks, pridi, če imaš korajžo! ♪
  21.      áut  — áut [au̯t] prisl. (ȃ-ȃ) knjiž., ekspr. izraža zahtevo po odločitvi za eno od dveh možnosti; ali — ali: moraš se odločiti: aut — aut ♪
  22.      áv  in àv medm. (ȃ; ȁ) izraža telesno bolečino: av, boli; av, moja noga; av, av, kako me je ugriznil ♪
  23.      avansírati  -am dov. in nedov. (ȋ) ekon. dati avans: avansirati obrtniku stroške za nakup materiala ♪
  24.      avantgárden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na avantgardo: zavzeti avantgarden položaj; avantgardne sile; avantgardna vloga delavstva / prištevajo ga med avantgardne dramatike; avantgardna glasba; avantgardna smer v literaturi ♪
  25.      avantgardíst  -a m (ȋ) kdor si prizadeva za uveljavitev nove smeri, zlasti v umetnosti: v začetku svojega gledališkega udejstvovanja je bil avantgardist; filmski, glasbeni avantgardist ♪

   7.426 7.451 7.476 7.501 7.526 7.551 7.576 7.601 7.626 7.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA