Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
TE (6.101-6.125)
- tróníten -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) triniten: tronitni šiv ♪
- trópósteljen -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) triposteljen: troposteljna soba ♪
- trópotézen -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) šah. tripotezen: tropotezni problem ♪
- tróštevílčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) mat. trištevilčen: troštevilčno število ♪
- trótelj -na tudi -tlja [tǝl] m (ọ́) nižje pog. omejen, neumen človek: še sam ne ve, kakšen trotelj je / kot psovka prekleti troteljni ♪
- tróvalénten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. trivalenten: trovalentni alkohol, element ♪
- tróvŕsten -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) 1. ki je treh različnih vrst: kamenčki so trovrstni: beli, rdeči in pisani; trovrstno blago 2. postavljen v treh vrstah: trovrstni sprevod ♪
- trpôtec -tca m (ó) zdravilna travniška rastlina z nizko rastočimi ozkimi ali širokimi listi in drobnimi cveti v socvetju: nabirati liste trpotca ♦ bot. ozkolistni trpotec ♪
- tŕsten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na trst: trstno stebelce / trstni stoli ◊ agr. trstni sladkor; etn. trstna piščal trstenke; muz. glasbila s trstnimi jezički; zool. trstni strnad manjša ptica pevka z rjavo progastim hrbtom, črno glavo in grlom, Emberiza schoeniclus ♪
- trstén -a -o prid. (ẹ̑) ki je iz trsta, trstov: trsten stol / trstena cevka, palica ● nar. trsteni vrabec trstni strnad ◊ etn. (trstene) orglice trstenke ♪
- trsteníca -e ž (í) piščal iz votlega stebla trstike: piskati na trstenico ♪
- trsteníka -e ž (í) bot. visoka obmorska trava s širokimi listi in klasastim socvetjem, Arundo: stebelca trstenike / navadna trstenika ♪
- trsténke -énk ž mn. (ẹ́ ẹ̑) etn. ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebel trstike: piskati na trstenke ♪
- tŕten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na (vinsko) trto: trtni listi; trtne sadike / trtne škarje; trtno kolje ◊ agr. trtni palež ali trtni smod peronospora; zool. trtni sukač metulj, katerega gosenica dela škodo na trti in drugih rastlinah, Paraganotis pilleriana; trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae; trtna ušica žuželka, ki živi na koreninah vinske trte, Viteus vastatrix ♪
- tujevŕsten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je tuje vrste: tujevrstna snov / tujevrstne sestavine ♪
- tújskoprométen -tna -o prid. (ū-ẹ̑) star. turističen: tujskoprometno društvo / tujskoprometni kraji ♪
- turbulénten -tna -o prid. (ẹ̑) 1. knjiž., redko zmeden, nemiren: turbulentno stanje v državi / turbulentna doba 2. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo, vrtinčast: laminarni in turbulentni tok; turbulentno gibanje zraka ♪
- tvorítelj -a m (ȋ) zastar. ustvarjalec: umetniški tvoritelj ♪
- tvorítev -tve ž (ȋ) redko tvorjenje, tvorba: toplota pospešuje tvoritev plesni / tvoritev novih besed ♪
- ubesedítev -tve ž (ȋ) glagolnik od ubesediti: ubeseditev dogodkov; sodobna ubeseditev antičnega mita; tehnika ubeseditve ♪
- ubikvitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod, povsodnost: načelo ubikvitete ♪
- ublažítev -tve ž (ȋ) glagolnik od ublažiti: ublažitev bolečine / ublažitev posledic nesreče / ublažitev kazni ♪
- ubóžnosten -tna -o prid. (ọ́) jur., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe ♪
- učítelj -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev // kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj // kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva // kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj ●
šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski ◊ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja
delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju ♪
- učíteljček -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od učitelj: droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček ♪
5.976 6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201