Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (33.569-33.593)


  1.      sléz  -a m (ẹ̑) bot. dlakava rastlina z deljenimi listi in rožnatimi, vijoličastimi ali belimi cveti, Althaea: slez že cvete / navadni, srhkodlakavi slez ♪
  2.      slezéna  -e ž (ẹ̑) zastar. vranica: otekla slezena ♪
  3.      sléznica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. zelnate ali lesnate rastline s celimi ali deljenimi listi in velikimi belimi, rdečimi, rožnatimi ali rumenimi cveti, Malvaceae ♪
  4.      slíka  -e ž (ȋ) 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu // delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike // upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah ● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati ◊ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu ♪
  5.      slíkanica  -e ž (ȋ) otroška knjiga s slikami brez besedila ali s kratkim besedilom, navadno v verzih: otrok rad gleda slikanice; lepa slikanica; slikanica z živalmi / (raztegljive) kartonske slikanice ♪
  6.      slíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od slikati: slikanje portretov; potrebščine za slikanje; risanje in slikanje / ukvarjati se s slikanjem / fotografski aparat je pripravljen za slikanje; slikanje iz zraka / rentgensko slikanje / pisateljevo slikanje kmečkega življenja ♦ lit. zvočno slikanje pesniško izražanje z glasovnimi figurami; muz. tonsko slikanje posnemanje naravnih zvokov v glasbi ♪
  7.      slikár  -ja m (á) 1. kdor upodablja z barvami, navadno umetniško: sliko je naslikal zelo znan slikar; razstava mladega slikarja / slikar portretov / akademski slikar; slikar amater; slikar impresionist / pog. na stenah so viseli nizozemski slikarji njihove slike ∙ knjiž. bil je dober slikar ljudi in življenja opisovalec ♦ um. naivni slikar slikar, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; slikar akvarelov; slikar krajinar 2. obrt. kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: stanovanje bo pobelil slikar ♪
  8.      slikaríja  -e ž (ȋ) ekspr. slikarstvo: ukvarjati se s slikarijo / na steno so obesili nekaj modernističnih slikarij slik; stropno slikarijo je poškodoval potres slike na stropu; freske ♪
  9.      slikárna  -e ž (ȃ) obrat za poslikavo: slikarna v keramični tovarni ∙ zastar. slikar ima svojo slikarno svoj atelje ♦ gled. delavnica za poslikavo kulis ♪
  10.      slikárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na slikarje ali slikarstvo: slikarska razstava; kiparska in slikarska dela / ima poseben slikarski dar; knjiž. iskati nov slikarski izraz / slikarska akademija, šola / slikarska tehnika, umetnost / slikarski čopič; slikarske barve; slikarsko platno, stojalo / izučiti se slikarske obrti ♦ geom. slikarska perspektiva centralna projekcija na eno samo projekcijsko ravnino; gled. slikarska delavnica delavnica za poslikavo kulis; um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev slikársko prisl.: slikarsko okrašene začetne črke; slikarsko zanimiv motiv ♪
  11.      slikárstvo  -a s (ȃ) likovna umetnost, pri kateri je glavno izrazno sredstvo barva: proučevati slikarstvo; kiparstvo in slikarstvo / ukvarjati se s slikarstvom / ljudsko slikarstvo; portretno slikarstvo ◊ um. abstraktno slikarstvo ki ne upodablja, ampak samo oblikuje; baročno slikarstvo; miniaturno slikarstvo; stensko, tabelno slikarstvo ♪
  12.      slíkati  -am nedov. (ȋ) 1. upodabljati kaj z barvami, navadno umetniško: slikati morje, obraz, pokrajino; slikati na les, platno; slikati z močnimi barvami, s čopičem / dal se je slikati portretirati / slikati portrete, tihožitja / slikati na prostem; slikati po modelu, spominu 2. prenašati s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo: slikati otroka; slikati se za izkaznico // delati, da rentgenski žarki po presvetlitvi telesnih delov, organov potemnijo film: slikati gleženj, zob, želodec; (rentgensko) slikati hrbtenico 3. nav. ekspr. opisovati, prikazovati, navadno zelo živo, plastično: drugih dogodkov mu ni slikala preveč podrobno; v domišljiji si slika srečno prihodnost / film dobro slika življenje zapornikov / slikati v živih barvah, z živo besedo 4. obrt. prekrivati (stene) z beležem, s kredo: slikati stopnišče ● ekspr. slikati hudiča bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici ◊ um. slikati na steklo upodabljati na hrbtno stran šipe z barvami, ki ne presevajo, zlasti v ljudski umetnosti; slikati v akvarelu, olju, pastelu; slikati v fresko tehniki slíkan -a -o: zanimivo slikana slika; slikana je na vrtu; mnoge osebe v romanu so slikane neprepričljivo ♦ um. slikana šipa šipa, okrašena z emajlnimi lazurnimi barvami; slikano okno v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi ♪
  13.      slikóven  in slíkoven -vna -o prid. (ọ̄; ȋ) nanašajoč se na sliko: slikovni in govorni del oddaje; knjiga vsebuje bogato slikovno gradivo / slikovna križanka ♦ arheol. slikovna pisava pisava, sestavljena iz risb, ki ponazarjajo dogodke, pojme, predmete; elektr. slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; slikovna elektronka velika televizijska elektronka z zaslonom; fot. slikovni kot kot, ki ga zajame objektiv pri prenosu motiva na slikovno ravnino; slikovna ravnina ravnina, v kateri je slika predmeta jasno, razločno vidna; slikovna razdalja razdalja med optičnim središčem objektiva in slikovno ravnino; lingv. slikovni slovar slovar, v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; rad. slikovni oddajnik del televizijske oddajne naprave, ki posreduje slikovne signale; slikovni posnetek slika, zapisana na magnetni trak, ploščo; slikovni signal električna veličina, ki posreduje informacijo za prenos televizijske slike; zal. slikovna priloga priloga, ki obsega slike, risbe, zemljevide slikóvno in slíkovno prisl.: izraziti zvočno in slikovno; slikovno pomembne publikacije ♪
  14.      slikovít  -a -o prid., slikovítejši (ȋ) ki učinkuje prijetno a) zaradi bogastva, različnosti barv, oblik: slikovita pokrajina / ta narodna noša je slikovita / kraj ima slikovito lego b) zaradi nazornosti, nenavadnosti: uporablja slikovite izraze; pisati v slikovitem jeziku / ženski liki v romanu so zelo slikoviti slikovíto prisl.: slikovito pripovedovati; slikovito izražene misli ♪
  15.      slikovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost slikovitega: slikovitost pokrajine / slikovitost pesnikovega jezika; slikovitost pripovedovanja ♪
  16.      slína  -e ž (í) prozorna, nekoliko sluzasta tekočina, ki jo izločajo slinavke: v ustih se ji je nabrala slina; po bradi se mu je pocedila, mu je tekla slina; izpljuniti, požreti slino; ekspr. bzikniti slino; s slino zmočiti kaj / penasta slina na ustnicah ∙ ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; ekspr. cediti sline po čem, za čim zelo si česa želeti; pog. sline delati komu vzbujati mu željo po čem; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; šalj. do smrti bom že živel, če same sline požiram nočem si delati preveč skrbi za obstoj; pog., šalj. kačja slina žganje // nav. ekspr. tej podobna tekočina: polževa slina; slina na travniških rastlinah ♪
  17.      slínar  -ja m (ȋ) ekspr. kdor se slini: kar naprej je morala brisati malega slinarja / polž slinar ● slabš. bil je spreten intrigant in slinar pretirano prijazen, priliznjen človek ◊ bot. veliki slinar užitna lističasta goba s sluzastim rjavkastim klobukom in rumenkastim betom, Gomphidius glutinosus; zool. poljski slinar polž brez hišice, ki ima belkasto ali rjavo telo s črnimi lisami, progami ali mrežo, Deroceras agreste ♪
  18.      slínarica  -e ž (ȋ) zool. majhna zajedavska žuželka, katere ličinka se obda s penasto slino in sesa rastlinske sokove, Philaenus spumarius ♪
  19.      slínast  -a -o prid. (í) 1. moker od sline: slinast gobec; slinaste ustnice / slinast otrok; bil je slinast po bradi / slinast polž 2. slabš. pretirano prijazen, priliznjen: pohotni, slinasti moški / zoprno slinasto govorjenje ● slabš. slinasta ljubezen do otrok pretirano čustvena; ekspr. slinasta pot mokra, spolzka slínasto prisl.: slinasto se vesti ♪
  20.      slínav  -a -o prid. (í) 1. ki se slini: slinav otrok 2. redko slinast: slinava brada 3. slabš. pretirano prijazen, priliznjen: spremenili so se v slinave hlapce ● slabš. ali si res še tako slinav, da tega ne razumeš mlad, nedorasel; slabš. slinava pesem pretirano čustvena ♪
  21.      slínavec  -vca m (í) slabš. mlad, nedorasel fant: kdo bo poslušal tega slinavca ♪
  22.      slínež  -a m (ȋ) slabš. pretirano prijazen, priliznjen človek: tega slineža se marsikdo izogiba ♪
  23.      slíniti  -im nedov. (í ȋ) 1. močiti s slino: sliniti srbeče mesto; pes liže in slini dečkovo roko; sliniti znamke; sliniti z jezikom; sliniti si prste 2. slabš. poljubljati, ljubkovati: kaj ga pa sliniš; kar pred ljudmi se slinita slíniti se 1. izločati slino iz ust, gobca: otrok se je močno slinil; vola sta se slinila in težko dihala / polž se slini 2. slabš. dobrikati se, prilizovati se: slini se novemu šefu; ne slini se s pohvalami / rad se slini okoli deklet ∙ slabš. nehaj se sliniti jokati; slabš. k vsaki veseli družbi se slini se ji hoče nepovabljen, nezaželen pridružiti; slabš. že dolgo se slini za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost slinèč -éča -e: slineči se psi ♪
  24.      slíp  -a m (ȋ) teh. zaostajanje zlasti vrtilne hitrosti enega dela naprave, stroja v odnosu do drugega: štiriodstotni slip ◊ obl. zelo kratke in oprijete spodnje hlače ♪
  25.      slišáj  -a m (ȃ) knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati: počakali smo, da so se približali na slišaj / igrali so se komaj slišaj od domače hiše ♪

   33.444 33.469 33.494 33.519 33.544 33.569 33.594 33.619 33.644 33.669  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA