Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (31.751-31.775)


  1.      rešílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rešitev: rešilni izhod; skok iz goreče hiše je bil za otroka rešilen / obšla ga je rešilna misel / rešilni avtomobil avtomobil za prevoz ponesrečenca, bolnika; rešilni jopič jopič iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad vodo ● knjiž. pričakoval je rešilno besedo odrešilno; ekspr. ta ponudba je zanj rešilna bilka izhod iz težav, rešitev ◊ navt. rešilni obroč, pas priprava za reševanje v morju, reki; sam.: pog. odpeljali so ga z rešilnim z rešilnim avtomobilom ♪
  2.      rešíti  in réšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil // narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila 5. narediti, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek // narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo ● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati ◊ mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka ∙ knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval ♪
  3.      rešníca  -e ž (í) star. rešiteljica: zahvalil se je svoji rešnici ♪
  4.      rešník  -a m (í) star. rešitelj: želel se je oddolžiti svojemu rešniku ♪
  5.      réšnji  -a -e prid. (ẹ́) 1. star. rešilen: iskati rešnji izhod 2. rel., v zvezi sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu // posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo ◊ rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih ♪
  6.      réšta  -e ž (ẹ̑) 1. nar. niz plodov, sadežev na žici, vrvici: delati rešte / zunaj so se sušile rešte čebule; rešta fig / rešta ključev šop 2. pog., z rodilnikom velika količina, množina: imata celo rešto otrok; odgovarjati je moral na celo rešto vprašanj ♪
  7.      retardácija  -e ž (á) knjiž. zaostajanje, nazadovanje: retardacija rasti pri otroku / ta literarna smer pomeni retardacijo v razvoju naše literature ◊ lit. retardacija upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu, zaviranje; med. mentalna retardacija duševna nerazvitost ♪
  8.      retardírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. 1. zaostajati, nazadovati: otrokova rast retardira; ta znanstvena panoga je v tistih letih retardirala 2. preh. upočasnjevati, zavirati: retardirati ritem branja retardíran -a -o: retardiran razvoj ♪
  9.      retikulín  -a m (ȋ) biol., kem. kolagenu podobna beljakovina, ki sestavlja nekatera vezivna tkiva: elastin, kolagen in retikulin ♪
  10.      rétor  -ja m (ẹ̑) knjiž., redko govornik: na govorniškem odru se je zvrstilo nekaj mlajših retorjev ∙ knjiž., redko govorništva se je učil pri znanem grškem retorju učitelju govorništva ♪
  11.      retóričen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na retoriko: retorična pravila / retorični slog / retorično pretiravanje / to ni retorična izjava, ampak naša resnična želja ♦ lit. retorične figure; retorično vprašanje vprašanje, na katero se odgovor ne pričakuje retórično prisl.: retorično pretiravati ♪
  12.      retórika  -e ž (ọ́) 1. spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti, govorništvo: prevzela jih je njegova bleščeča retorika; vaditi se v retoriki / študirati retoriko; pravila retorike 2. knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje, izražanje; leporečje: za njegove spise sta značilni gostobesednost in retorika; govornik je zašel v patos in retoriko // govorjenje, izražanje sploh: taka retorika je bolj primerna za pravnika kot za pisatelja 3. do 1848 zadnji razred šestletne gimnazije: končati retoriko ♪
  13.      retórta  -e ž (ọ̑) 1. kem. kovinska ali steklena hruškasta posoda z dolgim, upognjenim vratom: olje po kapljicah teče iz retorte; destilirati v retorti 2. metal. podolgovata zaprta destilacijska posoda iz grafita, šamota: destilacija cinka v retortah ♪
  14.      rètransfêr  -ja m (ȅ-ȇ) fin. prenos deviznih sredstev na račun osebe iz druge države, ki je ta sredstva zaslužila ali vložila: opraviti retransfer / retransfer deviz ♪
  15.      retrográden  -dna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. ki je usmerjen nazaj, proti izhodišču, povraten: retrogradno gibanje / retrogradno prikazovanje dogodkov / retrogradna smer ♦ astr. retrogradno gibanje planetov navidezno gibanje planetov glede na zvezdno nebo od vzhoda proti zahodu; lingv. retrogradni slovar odzadnji slovar; med. retrogradna amnezija amnezija, ki se nanaša na dogodke pred poškodbo možganov, boleznijo 2. nazadnjaški, konservativen: retrogradna miselnost / retrogradno stališče ♪
  16.      rétrorakéta  -e ž (ẹ̑-ẹ̑) teh. raketa za zaviranje, spreminjanje smeri zlasti vesoljske ladje, zaviralna raketa: vključiti retrorakete pred pristajanjem ♪
  17.      retrospékcija  -e ž (ẹ́) knjiž. retrospektiva: retrospekcija pomembnih dogodkov / poslušal je njegove retrospekcije / v zgodbi je preveč retrospekcij ♦ psih. spominsko obnavljanje lastnih čustev, hotenj ali misli ♪
  18.      retrospektíva  -e ž (ȋ) 1. knjiž. spominsko obnavljanje česa preteklega: retrospektiva pomembnejših dogodkov iz življenja // kar je rezultat takega obnavljanja: članek vsebuje nekaj zanimivih retrospektiv 2. lit. podajanje tega, kar se je zgodilo pred tem, o čemer se pripoveduje, kar se prikazuje: avtor v pripovedi pogosto zaide v retrospektivo / tehnika retrospektive // del literarnega, dramskega dela, v katerem se to podaja: dolge retrospektive motijo potek osrednje zgodbe 3. knjiž., s prilastkom prikaz, predstavitev pomembnejših zlasti likovnih, filmskih del iz daljšega preteklega obdobja: pripraviti retrospektivo slovenskega slikarstva; retrospektiva otroških filmov / retrospektiva impresionizma; retrospektiva znanega slikarja / zadnja knjiga je nekaka retrospektiva njegovega ustvarjanja ● publ. podati retrospektivo razvoja našega šolstva pregled; publ. iz retrospektive je bila odločitev napačna gledano nazaj ♪
  19.      retrospektíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na retrospektivo: retrospektivno presojanje življenja / retrospektivna tehnika drame, romana / prirediti retrospektivno razstavo ♪
  20.      retušírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. fot. izboljšati fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev, poškodb na negativu ali pozitivu: retuširati negativ, pozitiv; retuširati s svinčnikom, z barvo ♦ tisk. retuširati kliše 2. knjiž. spremeniti, olepšati: v poročilu je retuširal nekatera dejstva / zgodbo je pred objavo nekoliko retuširal retušíran -a -o: retuširana fotografija; v noveli je podal nekoliko retuširano podobo podeželja ♪
  21.      réva  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. sočutja, pomilovanja vredna ženska: reva je v življenju veliko pretrpela; pomislil je na mater, kako mora reva delati / pogovarjale so se, kakšne reve so gospodinje 2. ekspr. slaboten, bolehen, šibek človek: ta reva vreče še premakniti ne more; bila je taka reva, da se niti obleči ni mogla sama 3. slabš. neodločen, bojazljiv človek: na odru je junak, v življenju pa reva; dokazati moraš, da nisi reva; prava reva je, nič si ne upa / kot psovka ali se bojiš, reva 4. knjiž. revež: borili so se, da delavec ne bi bil več izkoriščana reva / brez upanja je človek velika reva 5. star. trpljenje, težava, skrb: s pitjem je skušal pozabiti svoje reve; pripovedoval mu je o svoji revi in težavi // revščina, beda: reva jih je prisilila, da so se odselili; v mestu je vladala velika reva; ni poznal reve in pomanjkanja ♪
  22.      revalorizácija  -e ž (á) glagolnik od revalorizirati: revalorizacija pokojnin; revalorizacija osnovnih sredstev / revalorizacija strokovnega dela ♪
  23.      revalorizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. ekon. na novo določiti vrednost, zlasti zaradi uskladitve z višjimi tržnimi cenami: revalorizirati stanarine 2. knjiž. na novo ovrednotiti, oceniti: pri študiju je moral revalorizirati dotedanje mnenje o problemu revalorizíran -a -o: revalorizirana vrednost ♪
  24.      revalvácija  -e ž (á) fin. zvišanje v zlatu ali tuji valuti izražene vrednosti domače valute: revalvacija nekaterih valut; revalvacija in devalvacija / izvesti revalvacijo ♪
  25.      revánša  -e ž (ȃ) 1. knjiž. povračilo, oddolžitev: pri dragem darilu je treba misliti na revanšo / opustil je misel na revanšo maščevanje / dati komu revanšo 2. žarg., šport. povratna tekma: dobiti, izgubiti revanšo ♪

   31.626 31.651 31.676 31.701 31.726 31.751 31.776 31.801 31.826 31.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA