Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (31.701-31.725)


  1.      résast  -a -o prid. (ẹ́) 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj ◊ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko résasto prisl.: resasto porasel obraz ∙ nar. resasto gledati jezno, namrščeno ♪
  2.      resáva  -e ž (ȃ) geogr. sorazmerno raven, manj rodoviten svet, porasel zlasti z resjem: brin raste zlasti po resavah ♪
  3.      résavec  -vca m (ẹ́) žival s tršo, daljšo dlako, navadno pes: gojiti resavce / psi resavci ♦ lov. nemški resavec lovski pes s prisekanim repom in tršo, daljšo dlako sivo rjave barve s temno rjavimi lisami ♪
  4.      résda  prisl. (ẹ̑) 1. izraža podkrepitev trditve; res: ta dolina je resda lepa 2. izraža rahlo omejitev, pridržek: zamisel je resda dobra, samo izvedljiva ni 3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev: hudo je, resda; resda, tako je rekel ♪
  5.      résda  in rés da prisl. (ẹ̑) 1. izraža podkrepitev trditve; res: njegova razlaga resda ni razumljiva 2. v vezniški rabi, v protivnem priredju za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: resda je še mlad, pa je že dovolj pameten; resda je revež, vendar tako hudo spet ni; prim. res ♪
  6.      resékcija  -e ž (ẹ́) med. kirurška odstranitev dela kakega organa ali dela telesa: resekcija črevesa; resekcija kolenskega sklepa ♪
  7.      résen  -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen // ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna // ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek // ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino ♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor // zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost // hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira ● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla ♪
  8.      résica  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od resa: narediti resice; senčnik je okrašen z resicami; prtiček, ruta z resicami / lase na čelu si je česala v resice 2. nav. mn., anat. prstast ali listast izrastek sluznice, zlasti črevesne: premikanje resic / črevesne resice ♦ nav. mn., biol. migetalna resica majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka ♪
  9.      résičast  -a -o prid. (ẹ́) ki ima resice: resičaste svilene rute ♪
  10.      residuálen  tudi reziduálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki po kakem procesu od česa še ostane; ostali, preostali: residualna olja pri rafiniranju nafte ♦ med. residualni zrak zrak, ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu ♪
  11.      resíduum  tudi rezíduum -a tudi -dua m (ȋ) knjiž. ostanek, preostanek: odpravljati residuume dogmatizma; residuum preteklosti / residuum različnih kemičnih sredstev v živilih ♪
  12.      resína  -e ž (í) agr. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu; osina: resine pri pšenici / pleve in resine so jima padale na lase ♪
  13.      résje  -a s (ẹ̑) grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti: resje je že cvetelo; nabirati resje ◊ bot. jesensko resje grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v socvetjih; jesenska vresa; spomladansko resje nizka grmičasta rastlina z igličastimi listi in rdečimi cveti v socvetjih; spomladanska resa ♪
  14.      rèsk  rêska in réska m (ȅ é, ẹ́) kratek, rezek glas: jarem se je prelomil z glasnim reskom; slišati je bilo resk brzostrelke ♪
  15.      réskniti  -em in rêskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati kratek, rezek glas: na čelu kolone je resknila brzostrelka; veriga je resknila in se pretrgala ♪
  16.      résnica  -e ž (ẹ̑) 1. agr. pšenica, ki ima klasje z resami; resasta pšenica: sejati resnico 2. vet. trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko; resasta dlaka: ta vrsta ovc nima skoraj nič resnice v kožuhu ♪
  17.      resníca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
  18.      resníčen  -čna -o prid., resníčnejši (ȋ) 1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku; pravljični in resnični svet; resnična in namišljena bolezen; resnična nevarnost; to so resnična dejstva; spoznati resnično stanje 2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev; ni verjel, da je novica resnična; resnično poročilo; to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične 3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem; resnična pomoč; resnična moralna vrednota 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi; resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost 5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja; to ni resnična ljubezen; v resničnem življenju je to drugače // izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel ● ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu resníčno 1. prislov od resničen: resnično obveščati javnost; bolj resnično pripoveduje kot drugi; resnično se veseliti 2. izraža podkrepitev trditve: resnično nisem za to; tega si resnično ne bi smel privoščiti; resnično sem ogorčen; pokrajina je resnično lepa; resnično dobro se počuti / resnično škoda, da se je to zgodilo; sam.: povedati kako resnično ♪
  19.      resníčnost  -i ž (ȋ) 1. kar resnično je, obstaja: dojemati, spoznavati resničnost; na grotesken način prikazovati resničnost; ločiti sanjski svet od resničnosti; umetniško podoživetje resničnosti / izkustvena resničnost; objektivna, subjektivna resničnost; zgodovinska resničnost / podatki ne ustrezajo resničnosti 2. lastnost, značilnost resničnega: dokazati resničnost izjave; potrditi resničnost dogodka; zanikati resničnost česa / dvomiti o resničnosti njegove veselosti ● publ. zamisel bo kmalu postala resničnost bo uresničena; publ. opisoval je resničnost svojega časa razmere ♪
  20.      rèsocializácija  -e ž (ȅ-á) knjiž. ponovna socializacija: resocializacija otroka ♦ soc. usposabljanje storilca kaznivega dejanja za vključitev v družbo po prestani kazni ♪
  21.      resolúcija  -e ž (ú) javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju: resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu; sprejeti resolucijo; resolucija o novih nalogah sindikata; uresničevati naloge in priporočila iz resolucije / prebrati resolucijo; poglavje resolucije ♦ jur. resolucija pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo reševanje v republiki; zgod. tivolska resolucija izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909 ♪
  22.      resonánca  -e ž (ȃ) 1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco; posledice, učinek resonance / priti v resonanco; biti v resonanci 2. muz. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini 3. knjiž. odmev, odziv: njegova poezija nima resonance v današnjem času ♪
  23.      resonánčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na resonanco: resonančna frekvenca; resonančno nihanje / resonančne lastnosti glasbila / resonančni prostor zvočila; resonančni trup trup pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih, ki ojačuje zvok; resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih ♦ les. resonančni les les z ravnimi, gostimi letnicami, ki ojačuje zvok ♪
  24.      resonátor  -ja m (ȃ) fiz. naprava, v kateri se vzdržuje nihanje z lastno frekvenco: analizirati zvok z resonatorji / votlinski resonator za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline ♪
  25.      resonírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. biti v resonanci: izmeriti frekvenco, pri kateri telo resonira ♪

   31.576 31.601 31.626 31.651 31.676 31.701 31.726 31.751 31.776 31.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA