Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (31.076-31.100)



  1.      razporedítven  -a -o prid. () nanašajoč se na razporeditev: razporeditven način / razporeditvene enote
  2.      razporédje  -a s (ẹ̑) knjiž. razporeditev: časovno razporedje; razporedje elementov umetniškega dela
  3.      razporéjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razporejati: razporejanje predmetov po policah / razporejanje vojaških enot / tematsko razporejanje snovi / razporejanje učencev po uspehu / razporejanje delavcev na delo / razporejanje dohodka in čistega dohodka
  4.      razporéjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj na več mest v določenem redu: razporejati predmete v prostoru / razporejati potnike na ladji; vojaki so se začeli razporejati na desnem bregu reke 2. delati, da je kaj v določenem zaporedju: razporejati tekmovanja 3. določati skupine glede na enake ali podobne lastnosti: razporejati učence po uspehu / razporejati tekmovalce v skupine 4. določati delavcem dela in naloge glede na njihovo izobrazbo ali z delom pridobljene sposobnosti: razporejati pripravnike ◊ ekon. razporejati sredstva po posameznih postavkah
  5.      razporejênost  -i ž (é) položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: razporejenost prostorov / razporejenost zdravstvenih organizacij / razporejenost otrok po starosti
  6.      razpórek  -rka m (ọ̑) podolžna odprtina na oblačilu za lažje oblačenje, gibanje: narediti razporke na rokavih; zapenjati razporek z gumbi; razporek za zadrgo; hlače brez razporka; krilo z razporkom ob strani // podolžna odprtina kje sploh: na zavesi se je naredil razporek; zamašiti razporke v steni razpoke, špranje / ekspr. skozi razporek med oblaki je posijalo sonce ♦ fot. razmik zavesic pri (zavesnem) zaklopu
  7.      razpórnik  -a m (ọ̑) 1. podolgovat predmet, ki omogoča, da kaj je, ostane razprto: namestiti razpornike v pravi višini; okrogli leseni razporniki 2. tisk. svinčena ploščica za večanje prostora med vrsticami pri ročnem stavljenju: razpreti vrste z razporniki
  8.      razporočênec  -nca m (é) star. razvezanec, ločenec: težave razporočencev
  9.      razporóka  -e ž (ọ̑) star. razveza, ločitev: vzrok za razporoko
  10.      razposadíti  -ím dov., razposádil; razposajèn ( í) posaditi na več mest: razposaditi otroke po sedežih / razposadila je goste okrog mize; prim. razposajen
  11.      razposésti  -sédem dov., stil. razposèl razposéla (ẹ́ ẹ̑) posesti na več mest: razposedla je otroke po stolih / razposesti goste okrog mize; ljudje so se razposedli po vagonu
  12.      razposláti  -póšljem dov., razpôšlji razpošljíteọ́) poslati na več krajev, naslovov: razposlati naročene knjige; razposlati pisma / razposlali so sle po vaseh razposlán -a -o: vabila so že razposlana
  13.      razpostáva  -e ž () razpostavitev: razpostava predmetov po sobi / razpostava vojaških čet
  14.      razpostáviti  -im dov.) narediti, da pride kaj na več mest: razpostaviti krožnike po mizi / razpostaviti straže okoli hiše; vojaki so se razpostavili na desnem bregu reke ● zastar. te izdelke bodo razpostavili razstavili; zastar. razpostaviti kaj soncu, vetru izpostaviti razpostávljen -a -o: po mizi razpostavljeni predmeti; razpostavljene straže; pohištvo je že razpostavljeno
  15.      razpotakníti  in razpotákniti -em dov. ( á) ekspr. drugega za drugim dati, spraviti na več mest: razpotakniti kaj po žepih / razpotaknili so jih v različne čete
  16.      razpotíti se  -ím se dov., razpótil se ( í) zastar. spotiti se: med hojo se je razpotil razpon -êna -o: z robcem si je brisal razpoten obraz
  17.      razpoznáti  -znám dov.) 1. ugotoviti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: razpoznati predmete, znake; razpoznala jih je po glasu / razpoznati bolezen / knjiž. razpoznati dobro od zlega ločiti 2. videti kaj kot posameznost: kljub mraku je razpoznal predmete v prostoru 3. prepoznati: razpoznati ponesrečenca / razpoznati rokopis razpoznáti se knjiž. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se: le s težavo se je razpoznal v prostoru
  18.      razpoznávanje  -a s () glagolnik od razpoznavati: razpoznavanje barv, znakov; razpoznavanje po glasu; sposobnost razpoznavanja; znak za razpoznavanje / razpoznavanje bolezni / razpoznavanje dobrega od zlega / razpoznavanje ponesrečencev ◊ elektr. postopek, s katerim (elektronski) računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo
  19.      razpoznávati  -am nedov. () 1. ugotavljati različnost med osebami, stvarmi, pojmi: otrok je začel razpoznavati stvari okoli sebe; razpoznavati ljudi po glasu; zanesljivo razpoznavati znake / razpoznavati bolezni / knjiž. razpoznavati resnico od neresnice ločevati 2. videti kaj kot posameznost: zdanilo se je in lahko je razpoznaval drevesa; v mraku je težko razpoznavati predmete v sobi 3. prepoznavati: razpoznavati ponesrečence razpoznávati se knjiž. določati svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se: počasi se je začel razpoznavati v prostoru; pren. razpoznavati se po moderni umetnosti
  20.      razpoznáven  -vna -o prid. (á ā) 1. ki se da razpoznati: lahko razpoznavni portreti; predmet na sliki je težko razpoznaven / obrisi gor so bili komaj razpoznavni 2. s katerim se razpoznava: razpoznavni postopek / razpoznavni znak; razpoznavno geslo ◊ med. razpoznavno cepljenje cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi
  21.      razpraševálen  -lna -o prid. () teh. s katerim se odstranjuje prah: razpraševalna naprava
  22.      razpráti  -pórjem dov., razpôrji razporjíte; razprál (á ọ́) star. razparati, raztrgati: razprati obleko; razprati po šivu / jelen je razpral volku trebuh razprán -a -o: razpran rokav
  23.      razpráva  -e ž () 1. izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari: začela se je razprava; udeležiti se razprave; publ. poseči v razpravo; sodelovati v razpravi; dolga, temeljita razprava; ideološka, politična razprava; razprava o gledališkem programu; izhodišče za razpravo 2. sestavek, ki strokovno obravnava in rešuje kako (še ne rešeno) vprašanje: napisati, objaviti, prebrati razpravo; predmet, vsebina razprave; članki, knjige in razprave / knjižna, tipkopisna razprava / znanstvena razprava 3. jur. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: razprava bo ob devetih; odložiti, prekiniti razpravo; priti na razpravo; zapisnik o razpravi / sodna, zapuščinska razprava
  24.      razpráven 1 -vna -o prid. () nanašajoč se na razpravo: razpravna tehnika / razpravni zapisnik / določiti razpravni dan / razpravna dvorana
  25.      razprávljanje  -a s (á) glagolnik od razpravljati1: začeti razpravljanje; sodelovati v razpravljanju; načrtno, prijateljsko, znanstveno razpravljanje; razpravljanje o umetnosti ∙ ekspr. vsako razpravljanje o tem je odveč o tem ni vredno razpravljati; to je že odločeno

   30.951 30.976 31.001 31.026 31.051 31.076 31.101 31.126 31.151 31.176  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA