Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
TE (29.751-29.775) 
- pristójati -am nedov. (ọ́) 1. neustalj. povzročati ugoden estetski učinek; pristajati: kapa ji pristoja / ta barva lepo pristoja njeni rjavi koži, obrazu / ta naziv mu dobro pristoja / ljudem mojega stanu to ne pristoja se ne spodobi 2. zastar. biti določen komu, pripadati: po oporoki mu pristoja hiša in hlev ♪
- pristójbina in pristojbína -e ž (ọ̑; í) predpisan znesek, ki se mora plačati državi, občini, skupnosti za določeno storitev, uporabo česa: odmeriti, zaračunati pristojbino; pobirati pristojbino; mesečna pristojbina / cenilna pristojbina; luške pristojbine; pristojbina za izposojanje izposojnina; plačati pristojbino za prostor na pokopališču grobnino ♪
- pristójen 1 -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki ima z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: zbrali so se vsi pristojni organi; za reševanje teh vprašanj je pristojen delavski svet; skupščina je edino pristojna, da o tem odloča / poslati vlogo pristojnemu uradu 2. star. usposobljen, poklican: za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj pristojnega 3. zastar. (z zakonom) določen, pripadajoč: spravil ga je ob pristojni delež ● biti pristojen v določeno občino nekdaj po zakonu, predpisih spadati vanjo; zastar. ti vozovi niso več pristojni za vožnjo primerni, ustrezni; zastar. ni imel pristojnega dovoljenja za vrnitev veljavnega, potrebnega pristójno prisl.: pristojno ceniti delo učiteljev; sam.: tako mislijo pristojni; pristojni so ga z zanimanjem poslušali
♪
- pristójnost 1 -i ž (ọ̄) z zakonom dana pravica in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: dobiti večjo pristojnost; določiti pristojnosti delavskega sveta; preseči svojo pristojnost; prenos pristojnosti od enega organa na drugega / to ne spada v mojo pristojnost o tem ne odločam jaz / republiške, zvezne pristojnosti; zakonodajne pristojnosti ♦ jur. krajevna pristojnost sodišča, upravnega organa ki je po zakonu omejena na določeno območje; sodna pristojnost dejstvo, da o določeni zadevi odloča sodišče; stvarna pristojnost glede na predmet, zadevo; upravna pristojnost dejstvo, da o določeni zadevi odloča upravni organ ♪
- pristòp -ópa m (ȍ ọ́) 1. dostop: a) vsi pristopi so vzdrževani; urediti pristop na vrh gore; pristop do morja ♦ alp. pot, plezalna smer v hribih b) olajšal jim je pristop do planinske koče; preprečiti pristop v tovarno c) vsak ima pristop v njegov kabinet / učenci imajo pristop do vseh knjig 2. glagolnik od pristopiti: priglasiti pristop k društvu; pristop države h gospodarski skupnosti / podpisati pristop / pristop k delu; omogočiti pristop k raziskovanju / originalen pristop k literaturi originalno obravnavanje literature; individualen pristop k učencu individualno ravnanje z njim; stvaren pristop k obravnavanju zgodovine stvaren način obravnavanja 3. publ., s prilastkom način, postopek: nov pristop v odkrivanju vzročnosti med pojavi; računalniški pristopi ♪
- pristópati -am nedov. (ọ̄) 1. stopati h komu: še zadnji pristopa po stopnicah; pristopal je s težkimi koraki / drug za drugim so pristopali k mikrofonu in brali pesmi 2. postajati član česa: k novi organizaciji je pristopalo vedno več ljudi 3. publ., v zvezi s k lotevati se česa, začenjati kaj: pristopati k delu / pristopati k reševanju problemov začenjati jih reševati / povedal mu je, kako naj pristopa k tem ljudem kako naj ravna z njimi pristopajóč -a -e: hitro pristopajoča ženska ♪
- pristópen tudi pristôpen -pna -o prid., pristópnejši tudi pristôpnejši (ọ́ ọ̄; ó ō) 1. dostopen: planinska koča je pristopna celo z avtomobilom; težko pristopni kraji / vse gradivo je pristopno / predavanje je bilo zelo pristopno / razložil mu je na dovolj pristopen način 2. knjiž. dovzeten, dojemljiv: ni pristopen za opomine / pristopna ženska ♪
- pristopíti in pristópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti h komu: pristopila je in mu skušala pomagati; pristopil je, da bi ga vprašal; hitro, tiho pristopiti; pristopiti od strani, od zadaj / pristopil je k mizi, oknu stopil; ves nesrečen je pristopil k njemu ♦ alp. pristopiti na vrh priti, priplezati nanj po kaki poti ali plezalni smeri 2. postati član česa: pristopiti k napredni stranki; pristopiti k zadrugi / pristopil je k partizanom šel je 3. publ., v zvezi s k lotiti se česa, začeti kaj: resno je pristopil k delu; pristopiti h gradnji / pristopil je k vprašanju začel ga je reševati ● nar. če ne boste zmogli sami, bomo pa še mi pristopili prišli pomagat ♪
- pristópnost tudi pristôpnost -i ž (ọ́; ó) dostopnost: lahka pristopnost nekaterih planinskih postojank / vsebinska pristopnost pesmi ♪
- pristoríti -ím dov., pristóril (ȋ í) knjiž. 1. dodatno, zraven narediti, opraviti: starši lahko v vzgoji še marsikaj pristorijo; k temu je treba še veliko pristoriti 2. narediti, opraviti: vse to bodo še pravi čas pristorili; dela je toliko, da ga komaj pristorim ● knjiž. pristoriti zamujeno nadomestiti pristorjèn -êna -o: vse je bilo pravočasno pristorjeno ♪
- prístovati -ujem tudi pristováti -újem nedov. (í; á ȗ) zastar. povzročati ugoden estetski učinek; pristajati: ta obleka ji lepo pristuje / vloga klovna mu bo pristovala / tako vedenje ne pristuje mlademu dekletu se ne spodobi ● zastar. njemu ne pristuje sodba o tem on ni upravičen soditi o teh stvareh ♪
- pristránski -a -o prid. (á) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih: pristranski kritik, sodnik / pristranska ocena 2. redko postranski: pristranski zaslužek 3. redko stranski: segel je v pristranski žep ♪
- pristrástnost -i ž (á) knjiž. pristranskost, neobjektivnost: v njegovih teoretičnih razmišljanjih je očitna pristrastnost ♪
- pristréšek -ška m (ẹ̑) 1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe: skedenj z velikim pristreškom / sedeti, stati pod pristreškom / šotor s pristreškom 2. pokrit, na straneh odprt prostor, navadno ob drugem poslopju; lopa: kuhali so kar v pristrešku ♪
- pristríči -strížem dov., pristrízi pristrízite; pristrígel pristrígla (í) 1. s striženjem skrajšati: pristriči lase, nohte; pristriči kokošim peruti / pristriči živo mejo / pristriči travo 2. ekspr. zmanjšati, omejiti: dobičke, dohodke so zelo pristrigli; pristriči dotacije za industrijo / pristriči osnutek zakona skrajšati ● pog. direktorja so precej pristrigli mu zmanjšali oblast, veljavo; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; pog. pristriči komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo pristrížen -a -o: pristriženi brki ♪
- pristròj -ôja m (ȍ ó) zastar. aparat: s tem pristrojem se meri jakost potresov; električni pristroj / država in ves njen pristroj ♪
- pristúda -e ž (ȗ) 1. knjiž. gnus: to dejanje ga je navdajalo s pristudo; pristuda nad neurejenim življenjem ∙ knjiž., ekspr. do pristude dolgočasen zelo 2. slabš. neprijeten, zoprn človek: zapodil bom to pristudo ♪
- pristujèn -êna -o prid. (ȅ é) nar. neprijeten, zoprn: to so pristujeni in vase zaprti ljudje ♪
- prisúkati -am in -súčem dov., tudi prisukájte; tudi prisukála (ú) vrteč, obračajoč spraviti kam: prisukati ladjo do pomola / rečni tok ga je prisukal skoraj do brega ◊ tekst. prisukati nit s sukanjem pripojiti prisúkati se 1. sukajoč se pojaviti: iz dimnika se je prisukal dim 2. ekspr. priplesati: plesalca sta se prisukala do nas // hitro, živahno priti: na dvorišče se je prisukalo mlado dekle ♪
- prisúvati -am tudi -sújem in prisuváti -súvam tudi -sújem dov., prisúvaj prisúvajte in prisuvájte; prisuvál tudi prisúval (ú; á ú) s suvanjem spraviti kam: prisuval ga je iz hiše ♪
- prisvajálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor si kaj prisvaja: prisvajalec proizvajalnih sredstev / prisvajalec pravic ♪
- prisvetíti in prisvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) sveteč se pojaviti: luna, zvezda je prisvetila / sončni žarek je prisvetil v sobo ∙ ekspr. dan bo kmalu prisvetil kmalu se bo zdanilo // sveteč z lučjo priti: prisvetil je v hišo / ekspr. kmalu je prisvetila za njim prišla ♪
- prisvojíti si -ím si dov., prisvójil si (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: protizakonito si prisvojiti posestvo; s poneverjanjem si je prisvojil večjo vsoto / prisvojiti si oblast / človek si je prisvojil veliko naravnih bogastev 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: tega spoznanja si ni mogel prisvojiti; površno si prisvojiti filozofske ideje / prisvojiti si nove navade, spretnosti pridobiti 3. knjiž. naučiti se, priučiti se: prisvojiti si nove besede, pravilno izreko; prisvojiti si tuj jezik / besedilo dobro razumeti in si ga prisvojiti spoznati prisvojíti zastar. prisoditi, pripisati: niso se mogli odločiti, komu naj prisvojijo zmago ● zastar. knezu je prisvojil veliko novih ozemelj osvojil, pridobil prisvojèn -êna -o: površno prisvojene ideje; nezakonito prisvojena lastnina; prisvojeno znanje
♪
- prisvojítven -a -o (ȋ) pridevnik od prisvojitev: vzeti kaj s prisvojitvenim namenom ♪
- príščanica -e ž (ȋ) bot. praprot z dva do trikrat pernato deljenimi pecljatimi listi, Cystopteris ♪
29.626 29.651 29.676 29.701 29.726 29.751 29.776 29.801 29.826 29.851