Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
TE (2.351-2.375)
- izterjátven -a -o (ȃ) pridevnik od izterjatev: izterjatveni opomin ♪
- izterjáva -e ž (ȃ) glagolnik od izterjati: izterjava dolga / prisilna izterjava ♪
- izterjávanje -a s (ȃ) izterjevanje: izterjavanje davka, dolga ♪
- izterjávati -am nedov. (ȃ) izterjevati: izterjavati davke, pristojbine ♪
- izterjeválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj izterjuje: ni prijetno biti izterjevalec / davčni izterjevalec ♪
- izterjeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izterjevanje: izterjevalni postopek / izterjevalni stroški / izterjevalni organ ♪
- izterjevánje -a s (ȃ) glagolnik od izterjevati: izterjevanje davka, dolga ♪
- izterjeváti -újem nedov. (á ȃ) 1. dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: izterjevati davke 2. knjiž. z odločnim, vztrajnim zahtevanjem prihajati do česa: izterjevati svoje pravice ♪
- izterljív -a -o prid. (ȋ í) jur. ki se da izterjati: izterljiv dolg; izterljiva terjatev ♪
- izterljívost -i ž (í) jur. lastnost, značilnost izterljivega: izterljivost stroškov, terjatve ♪
- iztesati gl. stesati ♪
- iztézanje tudi stézanje -a s (ẹ̄) knjiž. iztegovanje: krčenje in iztezanje mišic ♪
- iztézati -am in stézati -am nedov. (ẹ̄) knjiž. iztegovati: iztezati noge, prste / iztezati roko od sebe / iztezati vrat; mišice se krčijo in iztezajo; izteza se, da bi dosegel drog / tujec izteza roke po naši zemlji / otrok izteza roke proti materi ♪
- iztézen -zna -o prid. (ẹ̄) knjiž. na katerem se mišice ob upogibu iztegnejo: iztezna in upogibna stran nadlakta ♦ anat. iztezna mišica iztegovalka ♪
- iztéznica -e ž (ẹ̑) anat. iztegovalka: upogibnice in izteznice ♪
- iztovorítev -tve ž (ȋ) glagolnik od iztovoriti: iztovoritev blaga ♪
- iztožítev -tve ž (ȋ) glagolnik od iztožiti: iztožitev dolga, terjatve ♪
- iztrebítev -tve ž (ȋ) glagolnik od iztrebiti: iztrebitev ustreljene divjačine / iztrebitev bogomilov ♪
- izučítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izučiti: izučitev kovačev; izučitev v kovinski stroki ♪
- izumítelj -a m (ȋ) kdor kaj izumi: izumitelj parnega stroja / izumitelji in novatorji ♪
- izumíteljica -e ž (ȋ) ženska oblika od izumitelj ♪
- izumíteljski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izumitelje: prejeti odlikovanje za izumiteljske uspehe / izumiteljska dela ♪
- izumíteljstvo -a s (ȋ) dejavnost izumiteljev: izumiteljstvo ima pomemben delež pri modernizaciji proizvodnje; izumiteljstvo in novatorstvo ♪
- izumítev -tve ž (ȋ) redko izum: bil je ponosen na svojo izumitev / izumitev pisalnega stroja ♪
- izurítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izuriti: izuritev v bojevanju ♪
2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451