Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (22.501-22.525)


  1.      oblačílo  -a s (í) 1. vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: bluza je žensko oblačilo; majica, obleka, plašč in druga oblačila / spodnje, vrhnje oblačilo // navadno s prilastkom izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših; japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo / knjiž. vesoljsko oblačilo vesoljska obleka ♦ rel. liturgična oblačila 2. knjiž., ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu ● knjiž., ekspr. jezik je oblačilo misli je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli; knjiž., ekspr. pernato oblačilo ptičev perje ♪
  2.      obláčiti  -im nedov., obláčite in oblačíte; oblačíla tudi obláčila (á) 1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka; oblačiti hlače, jopico; ta srajca se oblači čez glavo / redko oblačiti nogavice obuvati 2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili; oblačiti se pri znanem krojaču ● knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeve obláčiti se s prislovnim določilom izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo: športno, po modi se oblačiti / navadno se oblači v svetle obleke ∙ knjiž., ekspr. drevesa so se začela oblačiti v zeleno so začela zeleneti; knjiž. volja do moči se oblači v različne ideologije se kaže v različnih ideologijah ♪
  3.      obláčnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost oblačnega: zaradi oblačnosti so imeli slab razgled; naraščajoča, spremenljiva oblačnost / delna, rahla oblačnost / ekspr. oblačnost z njegovega obraza je izginila ♦ meteor. nizka oblačnost pri kateri so oblaki do 2.500 metrov visoko; zmerna oblačnost pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba ♪
  4.      obláganje  -a s (ȃ) glagolnik od oblagati: oblaganje kopalnic, sten; oblaganje s tapetami / ploščice za oblaganje / oblaganje koga z delom ♪
  5.      oblágati  -am nedov. (ȃ) 1. nameščati, pritrjevati kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: oblagati nasip s kamenjem; oblagati stene s ploščicami, tapetami / oblagati čelo z obkladki 2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: kar naprej ga oblagajo z delom, naročili; oblagati koga z dobrotami ● ekspr. baročni pisatelji so radi oblagali samostalnike z veliko pridevniki so radi samostalnikom (do)dajali veliko pridevnikov; ekspr. oblaga ga z lenuhom pravi mu, zmerja ga, da je lenuh ◊ tisk. oblagati stavek zapolnjevati stavek s polnilnim gradivom ♪
  6.      oblájati  -am dov. (ȃ) 1. z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes oblaja vsakega tujca; na dvorišču jih je oblajal čuvaj / oblajati luno / kot kletvica da bi ga pes oblajal, lenuha 2. slabš. ozmerjati, ošteti: povsod so ga oblajali kot nadležneža in napodili / oblajati koga v časopisu ● ekspr. grd je, da bi ga pes oblajal zelo; pog., ekspr. zelo zgovorna je, vsakega oblaja ogovori, nagovori ♪
  7.      oblák  -a m (ȃ) 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki ♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih // velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk ● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem ♪
  8.      oblákast  -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko po obliki podoben oblaku: oblakast madež / stene so zaradi slabega pleskanja oblakaste lisaste, marogaste ♪
  9.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  10.      óblast  -a -o prid. (ọ̑) podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglega óblasto prisl.: oblasto pristriženo grmovje ♪
  11.      oblástnež  -a m (ȃ) 1. ekspr. oblasten človek: oblastnežev ni trpel v svoji družbi 2. knjiž., redko oblastnik: oblastnež ga je ukazal zapreti ♪
  12.      oblastníca  -e ž (í) ženska oblika od oblastnik: oblastnica je vztrajala pri svoji zahtevi ♪
  13.      oblastník  -a m (í) nav. ekspr. kdor ima, izvaja oblast v določeni družbi: ob kapitulaciji so oblastniki pobegnili v tujino; civilni, vojaški oblastniki; fašistični oblastniki; age, begi in drugi turški oblastniki / proslave so se udeležili najvišji oblastniki predstavniki oblasti // star. predstojnik, voditelj: cerkveni, šolski oblastniki ♪
  14.      oblástvo  -a s (ȃ) star. oblast: izgubiti oblastvo / krona kot znamenje oblastva / oblastvo fevdalca nad mestom / dobiti dovoljenje od oblastva / deželno, okrožno oblastvo / šolsko oblastvo ∙ star. on je že v oblastvu senc je že mrtev ♪
  15.      óblat  -a m (ọ̑) gastr. ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic: peči, prodajati oblate; keksi in oblati ♦ etn. večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč // nekdaj okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin: zapečatiti pismo z oblatom ♪
  16.      oblátiti  -im dov. (á ā) 1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države obláten -a -o: oblatena suknja ♪
  17.      oblazíti  in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi 2. ekspr. obhoditi, prehoditi: ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval ♪
  18.      oblažíti  -ím dov., oblážil (ȋ í) 1. raba peša olajšati, omiliti: oblažiti bolečine; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove 2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi ♪
  19.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪
  20.      obléči  -léžem dov., oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč (ẹ́ ẹ̑) zastar. obkoliti: vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo začutil je strah obléžen -a -o: obleženo mesto ♪
  21.      obléden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. 1. neumen, nespameten: ne bodi obleden / obledne bajke 2. bled, bledikav: prijeten človek oblednega obraza ♪
  22.      obledéti  -ím dov., oblédi tudi oblêdi (ẹ́ í) 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi // star. prebledeti: ob tej novici je obledel; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele 3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo; spomin nanj je obledel obledèl in obledél -éla -o: obledel napis; obledele zavese ♪
  23.      oblégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati 2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani 3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami oblégan -a -o: oblegano mesto ♪
  24.      obléka  -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ♪
  25.      oblepéti  -ím dov., tudi oblépi (ẹ́ í) knjiž., s prislovnim določilom ostati prilepljen, pritrjen: muha je oblepela na medu / ekspr. mož se je sunkovito pritisnil ob steno in na njej oblepel ∙ knjiž. oči vseh so oblepele na njem vsi so ga začeli nepremično gledati ♪

   22.376 22.401 22.426 22.451 22.476 22.501 22.526 22.551 22.576 22.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA