Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (21.444-21.468)

21444.      nèmaščeván  -a -o prid. (ȅ-á) ki ni maščevan: nemaščevana krivica, žalitev ♪
21445.      nematód  -a m (ọ̑) nav. mn., zool. nečlenarji valjastega telesa, Nematodes: vrste nematodov ♪
21446.      némesis  [-ezis] ž im. in tož. ed. (ẹ̑) knjiž., redko pravična usoda, pravična kazen, maščevanje: doletela jih je strašna nemesis; prim. nemeza ♪
21447.      nèméšan  -a -o prid. (ȅ-ẹ́) ki ni mešan: nanašati na platno čiste, nemešane barve / dobro, nemešano vino / jezikovno nemešano prebivalstvo ♪
21448.      nèmíl  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ȋ) 1. ki mu manjka miline, dobrote: nemil glas; njene nemile besede so ga vznemirile 2. star. neusmiljen, neprizanesljiv: trd in nemil gospodar / nemila smrt, usoda / zapihal je mrzel, nemil veter neprijeten ● ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom nèmílo prisl.: nemilo soditi / nemilo je jokala zelo; sam.: knjiž., ekspr. vrnil mu je nemilo za nedrago milo za drago; nekaj nemilega je v njegovem obrazu ♪
21449.      nèminljívost  -i ž (ȅ-í) lastnost, značilnost neminljivega: opevati neminljivost lepote ♪
21450.      nemír  -a m (ȋ) 1. stanje s hrupom, ropotom: v razredu je bil nemir; nemir v dvorani se je polegel; ekspr. otroci že poskrbijo za nemir / ta učenec pogosto dela nemir je nemiren, nediscipliniran ∙ njegov prihod je povzročil velik nemir živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje // nav. mn. množično izražanje nezadovoljstva: zatreti nemire; politični, rasni nemiri; žarišča nemirov 2. stanje notranje napetosti, vznemirjenja: nemir ga obide, prevzame; prikrivati nemir; vzbuditi nemir; ekspr. te besede so zasejale v srce nemir; knjiž. nemir s samim seboj nezadovoljstvo / nemir pričakovanja / čakati brez nemira // stanje brez notranje ubranosti, urejenosti: njegov obraz izraža nemir; mladostni srčni nemir; nemir v duši 3. knjiž., navadno s prilastkom želja po delovanju: delovni nemir; ustvarjalni nemir ♪
21451.      nemíren  -rna -o prid., nemírnejši (í ȋ) 1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati 2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči ∙ ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen 3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren // ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba 4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde // ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje 5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje nemírno prisl.: srce mu nemirno bije; nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati ♪
21452.      nemírnež  -a m (ȋ) ekspr. nemiren, razigran človek, zlasti otrok: le s težavo je miril male nemirneže / evfem. fantje sosednje vasi so bili znani nemirneži razgrajači, pretepači // nestalen, neuravnovešen človek: med njimi je bilo tudi nekaj nemirnežev, na katere se ni bilo mogoče zanesti / biti večni nemirnež ♪
21453.      nèmnóg  -a -o prid. (ȅ-ọ̑) mn., knjiž. ki izraža majhno število oseb, stvari: to je povedal v enem svojih nemnogih člankov nèmnógo prisl.: umrla je pred nemnogo leti ♪
21454.      nèmóč  -í ž (ȅ-ọ̑) stanje človeka, ki mu manjka moči: na obrazu se mu je brala izčrpanost in nemoč; počasna hoja je razodevala njegovo nemoč / knjiž. skrbela jo je otrokova nemoč šibkost, slabotnost / pisateljska, ustvarjalna nemoč; obšel ga je občutek nemoči / ekspr. sedel je v kotu, pogreznjen v obup in nemoč / spolna nemoč nesposobnost za spolne odnose ♪
21455.      nemóč  in némoč ž neskl. (ọ̑; ẹ̑) star., v prislovni rabi, v zvezi čez nemoč zelo, hudo: čez nemoč so hiteli spravljati seno; čez nemoč je ljubezniv / na mizi je bilo čez nemoč pijače veliko, dosti ♪
21456.      nèmočèč  -éča -e prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) fiz., v zvezi nemočeča tekočina tekočina, ki ne omoči stene posode ♪
21457.      nèmôčen  -čna -o prid. (ȅ-ó) ki si ne more pomagati: maščevati se nad nemočnimi ranjenci; nemočna žrtev ugrabiteljev / publ. pred nastalim problemom so bili nemočni brez moči ∙ nemočna grožnja grožnja, ki se ne more uresničiti nèmôčno prisl.: nemočno groziti; nemočno je ležal na tleh; roke so ji nemočno ležale v naročju ♪
21458.      nèmogòč  tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko ● ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji nèmogóče 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost a) uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti 3. v medmetni rabi izraža a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega ♪
21459.      nèmogóčnost  -i ž (ȅ-ọ́) knjiž. 1. kar se ne more uresničiti; nemožnost: ti cilji so nemogočnost; pravljična nemogočnost 2. neprimernost, neumestnost: nemogočnost izraza ● ekspr. naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti zelo številne in mnogovrstne stvari; publ. zaplesti kaj do nemogočnosti zelo ♪
21460.      nèmorálen  -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni moralen: nemoralno dejanje, ravnanje; njegovo življenje je precej nemoralno / širiti nemoralno literaturo; pesmi so razglasili za nemoralne / nemoralen človek nèmorálno prisl.: nemoralno ravnati, živeti ♪
21461.      némost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje nemega: dati otroka zaradi nemosti v posebno šolo; gluhost in nemost / knjiž., ekspr. umetniška nemost nekaterih dob neustvarjalnost ♪
21462.      nèmôški  -a -o prid. (ȅ-ó) nasproten, drugačen od moškega: fant šibke, nemoške postave / ekspr.: nemoški beg, strah; nemoške solze; postalo ga je sram nemoških čustev / ekspr. neodločen, nemoški odgovor nèmôško prisl.: nemoško se skriti, zbežati ♪
21463.      nèmotivíran  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni motiviran: nemotivirane prošnje, zahteve; nemotivirano dejanje / publ. učenci so bili nemotivirani za šolsko delo premalo spodbujeni ♪
21464.      nèmožàt  -áta -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-ā) 1. nav. ekspr. ki ni možat: neodločen in nemožat človek / nemožata poteza / fant nemožate zunanjosti nemoške 2. zastar. neporočen: nemožate ženske nèmožáto prisl.: nemožato govoriti, ravnati, zbežati ♪
21465.      nèmožátost  -i ž (ȅ-á) nav. ekspr. lastnost nemožatega človeka: zavedal se je svoje nemožatosti / očitali so mu nemožatost ♪
21466.      nèmóžen  -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) knjiž. nemogoč: nemožen postopek; nemožne sestavine; vrnitev je še nemožna ♪
21467.      nèmóžnost  -i ž (ȅ-ọ́) 1. kar se ne more uresničiti: spoznati nemožnost, da bi bilo drugače; nazor o nemožnosti objektivnega spoznanja 2. kar onemogoča uresničitev česa: možnosti za delo so postale nemožnosti; nemožnost preusmeritve proizvodnje ♪
21468.      némščina  -e ž (ẹ́) nemški jezik: dobro razume nemščino; izpopolnjevati se v nemščini; profesor nemščine / kočevska nemščina / prvo uro je bila nemščina pouk tega jezika ♦ lingv. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; izposojenka iz nemščine ♪

   21.319 21.344 21.369 21.394 21.419 21.444 21.469 21.494 21.519 21.544