Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (16.826-16.850)


  1.      kopíto  -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi ♪
  2.      kópje  -a s (ọ̄) 1. pri primitivnih ljudstvih tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje: kopje ga je zadelo v srce; sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov / bojno kopje; pren., pesn. reko je razparalo kopje svetlobe // publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se 2. šport. lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za tekmovanje: vreči kopje; kopje za moške tekmovalce / metanje diska in kopja 3. star. drog za zastavo: na kopju je visela zastava ♪
  3.      kopníca  -e ž (í) redko zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno: začele so se kazati kopnice ♪
  4.      kopnína  -e ž (ȋ) knjiž. 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno: daleč na obzorju se je že videla kopnina; veter je vel z morja na kopnino 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno: grebene je pokrival sneg, po dolini pa se je že kazala kopnina ♪
  5.      kopnjáva  -e ž (ȃ) nar. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno: po strminah se je pokazala kopnjava; po kopnjavah so se pasli gamsi ♪
  6.      kôpno  tudi kópno -a s (ō; ọ̑) navadno s prilastkom zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno: pripluli so do pustega kopna ♪
  7.      kôpno  tudi kópno -ega s (ō; ọ̑) 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno // redko zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno ● nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen ♪
  8.      kopréna  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. tančica, pajčolan: imela je s kopreno zagrnjen obraz; črna, prozorna koprena; pren. na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti 2. ekspr. meglica, prozoren oblak: po nebu so plule komaj vidne koprene / sonce se je zavijalo v zlato kopreno / nad pokrajino je visela koprena megle ◊ tekst. zelo tanka plast neurejenih vlaken ♪
  9.      kopríva  -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov ∙ tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča ♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus ♪
  10.      koprívast  -a -o prid. (í) po barvi podoben koprivi: koprivaste hlače; vojaki v koprivastih srajcah koprívasto prisl.: koprivasto zelena uniforma ♪
  11.      kopríven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koprivo: koprivni listi; koprivne korenine; koprivno steblo / koprivno vlakno ♦ kozm. koprivna voda tekočina iz koprivnih korenin za nego las ♪
  12.      koprívnica  -e ž (ȋ) med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji: jedel je jagode in dobil koprivnico ♪
  13.      koprnéti  -ím nedov., tudi koprnì (ẹ́ í) 1. nav. ekspr. čutiti, imeti zelo močno željo po čem: koprneli so po miru, svobodi; koprni za njim; močno, zelo koprneti; z vso dušo je koprnel, da bi jo videl; pren. nemirno srce je koprnelo po sreči 2. star. zelo se bati, dreveneti (od strahu): kar koprnel je pred očetom / ob mučenju ljudi so gledalci koprneli od groze // zastar. hirati, slabeti: koprnel je od lakote koprnèč -éča -e: koprneč po miru; po svobodi koprneči ljudje; prisl.: koprneče zreti v daljavo ♪
  14.      kóptski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Kopte: koptska pisava / koptski cerkveni obredi ♪
  15.      kópula  -e ž (ọ̑) lingv. pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; vez: poiskati kopule v stavku // veznik: kopule: in, pa, ter ◊ filoz. beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom ♪
  16.      kopulácija  -e ž (á) 1. agr. cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; spajanje, cepljenje v sklad: kopulacija in okulacija / angleška kopulacija pri kateri imata podlaga in cepič jezičasto zarezo 2. biol. spolno razmnoževanje organizmov z združitvijo moške in ženske spolne celice: kopulacija in konjugacija 3. knjiž., redko spolno občevanje ♪
  17.      kopulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) biol. opravljati kopulacijo: kopulirajo le fiziološko različne gamete ♪
  18.      kopún  -a m (ȗ) skopljen petelin: jedli so pečenega kopuna; pitani kopuni ♪
  19.      kopúniti  -im nedov. (ú ȗ) navadno v zvezi s petelin skápljati: kopuniti petelina ♪
  20.      kór  -a m (ọ̑) 1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru; moški so stali pod korom; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka 2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij: v koru so bili zbrani duhovniki 3. zastar. skupina, zbor: sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov 4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor; prostovoljni kor ♪
  21.      koracljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. hoditi s kratkimi koraki: ob materi je koracljal otrok / koraclja okrog hiše koraca ♪
  22.      koráčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na korak ali korakanje: koračni ritem / koračne vaje s petjem ♦ šport. koračna stoja stoja, pri kateri je teža telesa enakomerno porazdeljena na obe razmaknjeni nogi ♪
  23.      korájža  -e ž (ȃ) pog. pogum: to mu ni vzelo korajže; vino dá korajžo / korajžo imeti, zbrati / elipt. tako je, zdaj pa korajžo / kar s korajžo, ga je spodbujal kar pogumno ∙ ekspr. korajža velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. klicati na korajžo izzivati, spodbujati; ekspr. klobuk na korajžo klobuk, ki se nosi naprej in zelo postrani ♪
  24.      korájžen  -žna -o prid. (á ā) pog. pogumen: to so korajžni fantje; je premalo korajžen korájžno prisl.: korajžno potegne za zvonec / le korajžno! ♪
  25.      korájžiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. spodbujati, opogumljati: le popij! jo je korajžila / korajžil je sina korájžiti se delati se pogumnega: korajžila se je, celo smejati se je hotela / ekspr. korajži se, da je vse sam naredil hvali se, baha se / tema je bila in vso pot se je korajžil hrabril ♪

   16.701 16.726 16.751 16.776 16.801 16.826 16.851 16.876 16.901 16.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA