Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (14.319-14.343)


  1.      izenáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost izenačenega: izenačenost delovnih razmer / popolna izenačenost tekmovalcev / glavna odlika ansambla je v izenačenosti ♪
  2.      izenačeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izenačevanje: izenačevalne tendence ♦ elektr. izenačevalna zveza zveza za izenačevanje potenciala ♪
  3.      izenačeváti  -újem tudi zenačeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačevati delovne razmere; zunanji in notranji pritisk se izenačujeta / izenačevati vse proizvajalce // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo; enačiti: izenačevati živali s človekom 2. šah., šport. dosegati enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: naše moštvo je pogosto izenačevalo / izenačevati razliko v golih izenačujóč tudi zenačujóč -a -e: izenačujoči vplivi okolice; izenačujoča prizadevanja ♪
  4.      izenáčiti  -im tudi zenáčiti -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačiti oblike; izenačiti notranji pritisk z zunanjim; izenačiti kulturne razmere; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe; izenačiti se s kom pri delu ♦ jur. izenačiti ljudi pred zakonom dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti 2. šah., šport. doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat izenáčen tudi zenáčen -a -o: igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi; tekmovalna ekipa je izenačena; življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena ♪
  5.      izgáziti  -im dov., izgázila in izgazíla; izgážen tudi izgázen (á ȃ) knjiž. s težavo priti iz česa mehkega, udirajočega se: komaj je izgazil iz močvirja; prim. zgaziti ♪
  6.      izgín  -a m (ȋ) raba narašča izginitev, izginjenje: nenaden izgin tega človeka jih je presenetil / izgin naroda ♪
  7.      izginévati  -am in zginévati -am nedov. (ẹ́) izginjati: nekatere barve na sliki že izginevajo / potok izgineva med skalovje / stari običaji izginevajo / napetost polagoma izgineva ♪
  8.      izgíniti  -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo / pot je izginila v grmovju 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano / izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni ● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul ♪
  9.      izgínjati  -am in zgínjati -am nedov. (í) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen: barve bledijo in izginjajo / voda s poplavljenega področja izginja / ekspr. tla kar izginjajo pod nesnago // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati manj viden: letalo izginja za oblaki / cesta izginja v megli 2. približevati se koncu obstajanja: napetost, strah polagoma izginja / razlike v gledanju izginjajo // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: stare besede izginjajo; nekateri običaji izginjajo 3. nav. ekspr. zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj: za cele dneve je izginjal 4. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da izginja les iz skladišča izginjajóč in zginjajóč -a -e: izginjajoči običaji ♪
  10.      izginljív  tudi zginljív -a -o prid. (ȋ í) 1. knjiž. ki (rad) izgine: izginljiva barva 2. zastar. zelo majhen, neznaten: korist je v primeri s škodo izginljiva ♪
  11.      izginótje  tudi zginótje -a s (ọ̑) knjiž. izginitev, izginjenje: prijateljevo izginotje ga je pretreslo; nenadno, skrivnostno izginotje / izginotje letala / vprašanje obstoja ali izginotja naroda ♪
  12.      izginúl  tudi zginúl -a -o [uu̯] prid. (ȗ ú) knjiž. ki je izginil: izginulega sina še iščejo / izginule živalske vrste / evfem. izginule slike je galerija dobila nazaj ukradene, vzete; prim. izginiti ♪
  13.      izgláditi  -im in zgláditi -im dov., tudi izgladíla in zgladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino // slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti 2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike ● ekspr. izgladiti spor poravnati; redko avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil izglájen in zglájen -a -o tudi izglajèn in zglajèn -êna -o: izglajen držaj ograje; bleščeče izglajen parket; izglajen slog; zdaj je nesoglasje izglajeno ♪
  14.      izglèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. pog., s prilastkom zunanja podoba, videz: hiša je dobila lepši izgled; izgled in kvaliteta izdelkov / slab izgled bolnika / zunanji izgled / police so na izgled lepe in lahke 2. nav. mn., publ. možnost, upanje: izgledi so; imeti (dobre) izglede za službo; biti brez izgledov; izgledi, da bi zmagal, so prav majhni ∙ publ. nima izgleda na uspeh ni pričakovati, da bi uspel; prim. zgled ♪
  15.      izglédati  -am tudi zglédati -am nedov., izgléj in izglèj izgléjte, stil. izglédi izglédite, tudi zgléj in zglèj zgléjte, stil. zglédi zglédite (ẹ́ ẹ̑) pog. delati, ustvarjati videz, vtis česa: izgleda bolan; dobro, slabo izgledati; nisem tako star, kakor izgledam / v tej obleki izgleda kot pustna šema je (videti) / fant izgleda pameten in pošten se zdi; cesta izgleda ožja, kot je v resnici / z oslabljenim pomenom: v resnici izgleda to precej drugače je; organizacija dela bi izgledala približno tako bi bila taka; kako pa izgledaš kakšen pa si // brezoseb. kazati, zdeti se: izgleda, da bo lepo vreme; izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja; za resno delo, kot izgleda, ni ♪
  16.      izglódati  -am tudi -glójem tudi izglôdati -am tudi zglódati -am tudi zglójem tudi zglôdati -am dov., izglódaj izglódajte tudi izglóji izglójite tudi izglôdaj izglôdajte tudi izglodájte tudi zglódaj zglódajte tudi zglóji zglójite tudi zglôdaj zglôdajte tudi zglodájte; tudi izglodála tudi zglodála (ọ́; ó) 1. glodajoč pojesti: pes je izglodal kosti; volkovi so izglodali živali do kosti / voda je izglodala breg izpodjedla, odnesla; pren., knjiž. bolezen ji je izglodala telo // z glodanjem narediti, izoblikovati: miši so izglodale luknjo v omaro; pren., ekspr. skrb ji je izglodala brazde na čelu 2. ekspr. z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti: dež in veter sta izglodala napise; podplati se počasi izglodajo izglódan tudi izglôdan tudi zglódan tudi zglôdan -a -o: izglodane stopnice; izglodano zrno ♪
  17.      izgnáti  -žênem dov., stil. izženó (á é) prisiliti koga, da odide iz česa: s palico ga je izgnal iz hiše / ekspr. iz teh krajev so med vojno izgnali veliko naših ljudi / ekspr. izgnati v Sibirijo; pren., ekspr. izgnati sovraštvo iz duše ♦ jur. prisilno odstraniti tujega državljana iz države izgnán -a -o: izgnan iz mesta; izgnan med gobavce ♪
  18.      izgodíti  -ím in zgodíti -ím dov., izgódil in zgódil (ȋ í) povzročiti, da postane kaj godno: izgoditi hruške, seme; mladiči so se izgodili; pren., ekspr. trpljenje ga je izgodilo ♦ agr. izgoditi lan obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla ♪
  19.      izgolčáti  -ím tudi zgolčáti -ím [u̯č] dov., izgólči tudi zgólči; izgólčal tudi zgólčal (á í) ekspr. nerazločno, težko izgovoriti: končno je le nekaj izgolčal; besede je bolj izgolčal, kot izgovoril / dovolj je za danes, je izgolčal rekel, povedal ♪
  20.      izgóltati  -am [u̯t] dov. (ọ́) ekspr. nerazločno, težko izgovoriti: pridušeno je izgoltal nekaj besed / ves sem zbit, je izgoltal rekel, povedal ♪
  21.      izgòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od izgnati: izgon okupatorja / izgon Slovencev med vojno v Srbijo ♦ jur. izgon prisilna odstranitev tujega državljana iz države; rel. izgon iz raja 2. nar. pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: ob izgonu stoji znamenje ♪
  22.      izgorévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od izgorevati: izgorevanje stenja / izgorevanje za družino; izgorevanje v delu ♪
  23.      izgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovarjati; to ime se težko izgovarja ♦ lingv. izgovarjati samoglasnike // izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: izgovarjati prisego; čarovnik je izgovarjal zarotitev 2. opravičevati koga tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: izgovarjal je sina, da je bolan; zastonj se izgovarjaš / izgovarjati se na bolezen; rad, zmeraj se izgovarja na druge zvrača krivdo / star. roparjev ne bom izgovarjal zagovarjal, branil 3. zastar. govoriti, pripovedovati: izgovarjamo to, kar čutimo izgovárjati si zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotavljati si pravico do česa: izgovarjati si hrano, stanovanje pri izročanju posestva izgovarjáje: ponovil je, razločno izgovarjaje besede izgovarjajóč -a -e: izgovarjajoč te besede, je povesila oči; izgovarjajoč se, da mu ni dobro, je odšel ♪
  24.      izgovarjáva  -e ž (ȃ) oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasna, nerazločna izgovarjava / po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec ♦ lingv. izgovarjava končnega soglasnika; tehnika izgovarjave ♪
  25.      izgóvor  -a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel ∙ preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru ♦ lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov ♪

   14.194 14.219 14.244 14.269 14.294 14.319 14.344 14.369 14.394 14.419  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA