Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (13.026-13.050)


  1.      gráve  prisl. (ȃ) muz., označba za hitrost in izraz izvajanja počasi in težko ♪
  2.      gravêr  -ja m (ȇ) kdor vrezuje črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: bil je graver in cizeler; graver kamna, stekla ♪
  3.      gravêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na graverje: graverski poklic; graverska delavnica / graversko dolbilce, kladivo / graverska tehnika ♪
  4.      gravimetríja  -e ž (ȋ) fiz. natančno merjenje težnega pospeška ♪
  5.      gravírati  -am nedov. in dov. (ȋ) vrezovati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: gravirati datum, napis; gravirati v baker, v steklo / prstan je dala gravirati gravíran -a -o: doza z graviranim monogramom; gravirano steklo ♪
  6.      gravíren  -rna -o prid. (ȋ) s katerim se gravira: gravirni pribor, stroj ♪
  7.      gravitácija  -e ž (á) 1. fiz. pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase, težnost: teorija gravitacije 2. gospodarska, prometna usmerjenost k določenemu središču, teženje: gravitacija vasi k mestu ♪
  8.      gravitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gravitacijo: gravitacijski zakon; gravitacijska sila; gravitacijsko delovanje nebesnih teles / gravitacijsko polje polje, v katerem delujejo gravitacijske sile / gravitacijsko območje bolnišnice; gravitacijsko področje pristanišča ♦ teh. gravitacijska žičnica žičnica, po kateri se premika tovor zaradi lastne teže ♪
  9.      gravitírati  -am nedov. (ȋ) biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču, težiti: okoliške vasi gravitirajo k mestu; pomorski kader gravitira glede študija na Piran; gravitirati proti industrijskemu centru; podeželski bolniki gravitirajo v Ljubljano ♪
  10.      gravúra  -e ž (ȗ) um. grafična tehnika, pri kateri graviranje v različne plošče omogoča ostro črtno risbo: slikar je mojster gravure // odtis v tej tehniki: na razstavi so bakrorezi, jeklorezi in druge gravure ♪
  11.      gŕba  -e ž (ŕ) 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih ● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan ◊ rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus ♪
  12.      grbáča  -e ž (á) pog., ekspr. hrbet: naložil si je vrečo na grbačo in odšel ∙ pog., slabš. dobiti jih po grbači biti tepen; biti premagan ♪
  13.      grbán  in grbàn -ána m (ȃ; ȁ á) nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček ♪
  14.      gŕbati se  -am se nedov. (r̄ ȓ) redko grbančiti se: koža se grba / podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala grbila, krivila ♪
  15.      gŕbav  -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen, grbav človek / redko od težke nošnje je postala vsa grbava sključena, upognjena ♪
  16.      gŕbavec  -vca m (ŕ) kdor ima grbo: kot grbavec je bil še bolj občutljiv ♦ zool. (kit) grbavec kit, ki ima na hrbtu nazaj ukrivljeno tolsto plavut, Megaptera novaeangliae ♪
  17.      grbavínast  -a -o prid. (í) ki ima veliko grbin: z grbavinaste ceste je zavila na ozko pot; grbavinasta tla ♪
  18.      gŕbež  -a m (ȓ) ekspr. grbavec: tudi grbež seveda ni pozabil priti ◊ zool. severnoevropska močvirska ptica selivka škrjančeve velikosti, Lymnocryptes minimus ♪
  19.      gŕbiti  -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet; maček se grbi gŕbiti se 1. biti, postajati sključen: grbil se je kot kak starček / postava se grbi pod težkim nahrbtnikom 2. redko grbančiti se: ob očeh se je grbila koža ♪
  20.      gŕč  -a m (ȓ) redko grgrajoč, hropeč glas: iz njegovih ust se je zaslišal bolesten grč ♪
  21.      gŕča  -e ž (ŕ) 1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče; pipa iz bezgove grče; okrogla grča; grča v polenu; mož je trden kot gabrova grča ♦ les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča // anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča 2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča 3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta ♪
  22.      gŕčast  -a -o prid. (ŕ) 1. poln grč: grčast hlod; deske so bile grčaste / imel je rdeče grčaste roke // podoben grči: grčast izrastek 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: to so grčasti ljudje / biti grčaste narave ♪
  23.      grčáti  -ím nedov. (á í) dajati grgrajoče, hropeče glasove: zgrudil se je na ležišče in grčal; grčati od bolečine / dojenček zadovoljno grči; brezoseb. v prsih ji je grčalo / pes je zagrabil palico in grčal; maček, tiger, veverica grči ∙ ekspr. vse bom povedal, pustite me, je grčal s težavo govoril ♪
  24.      gŕčka  -e ž (ŕ) manjšalnica od grča 3: Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti, zelenkasti grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri kozarce (Prežihov) ♪
  25.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪

   12.901 12.926 12.951 12.976 13.001 13.026 13.051 13.076 13.101 13.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA