Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (12.776-12.800)


  1.      golovrát  in golovràt -áta -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima gol vrat: golovrata ženska / pri hiši imajo skoraj same golovrate kokoši ♪
  2.      gólsniti  -em [u̯s] dov. (ọ́ ọ̑) slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: nobene besede ni golsnil / niti golsniti si ni upal // povedati, omeniti: obljubil mu je, da ne bo nikomur golsnil o tem ♪
  3.      gólša  -e [u̯š] ž (ọ́) 1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste; golšo ima; velika golša 2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša; kokoši z velikimi golšami ♪
  4.      gólšar  -ja [u̯š] m (ọ̑) 1. golob z zelo razvito golšo: sivi golšarji 2. ekspr. kdor ima golšo: v tem kraju je precej golšarjev ♪
  5.      gólšarica  -e [u̯š] ž (ọ̑) nav. mn., zool. majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim delom telesa, Gasteropelecidae ♪
  6.      góltati  -am [u̯t] nedov. (ọ́) 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati // ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje ∙ ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze goltáje: goltaje se je zalival z vinom goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen ♪
  7.      gomád  -i ž (ȃ) star. golazen: iz zemlje je prilezla številna gomad ♪
  8.      gomárati  -am nedov. (ȃ) star. 1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere 2. garati: ves teden gomara po njivah in travnikih; trdo gomarati ♪
  9.      gomazéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice ♪
  10.      gomíla  -e ž (ȋ) 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila ◊ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov ♪
  11.      gomôla  -e ž (ó) petr. glina, v kateri so vidne plasti ♪
  12.      gomólj  -a in gomòlj -ôlja m (ọ̑; ȍ ó) odebeljen podzemeljski del rastline z nakopičenimi hranilnimi snovmi: različne oblike gomoljev / okusni krompirjevi gomolji ◊ bot. koreninski gomolj odebeljene stranske ali nadomestne korenine; stebelni gomolj odebeljeno podzemeljsko steblo; petr. gomolj oblika skupka kristalov kakega minerala v velikosti od 5 do 20 cm ♪
  13.      gomóljast  in gomôljast -a -o prid. (ọ̑; ó) podoben gomolju: gomoljast obraz / gomoljasta oblika rudnine / gomoljaste rastline rastline, ki imajo gomolje ◊ bot. gomoljasti gabez gozdna dlakava rastlina z bledo rumenimi cveti, Symphytum tuberosum; vrtn. gomoljasta begonija begonija, ki ima gomolje ♪
  14.      gomóljček  in gomôljček -čka m (ọ̑; ȏ) manjšalnica od gomolj: nastajanje mladih gomoljčkov ♦ bot. koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije ♪
  15.      gomóljčen  in gomôljčen -čna -o prid. (ọ̑; ȏ) bot., v zvezi gomoljčne bakterije bakterije v celicah koreninskih gomoljčkov, ki kemično vežejo dušik iz zraka v dušikove spojine ♪
  16.      gomóljčnica  in gomôljčnica -e ž (ọ̑; ȏ) vrtn. rastlina, ki ima gomolj: solate iz različnih gomoljčnic ♪
  17.      gomoljíka  -e ž (í) bot. užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem, Tuber: pri iskanju gomoljik si pomagajo z dresiranimi psi ♪
  18.      gòn  gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
  19.      góng  -a m (ọ̑) viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila; udarec na gong / gong za napoved časa // muz. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov ♪
  20.      gongorízem  -zma m (ȋ) lit. s tropi in figurami preobloženi stil, zlasti v španski literaturi 17. stoletja ♪
  21.      gonílka  -e ž (ȋ) teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom ♪
  22.      gonílo  -a s (í) 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja ♪
  23.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  24.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  25.      gonjáč  -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪

   12.651 12.676 12.701 12.726 12.751 12.776 12.801 12.826 12.851 12.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA