Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
TE (12.726-12.750)
- godovánje -a s (ȃ) glagolnik od godovati: biti povabljen na godovanje / štel je dneve do svojega godovanja ♪
- godováti -újem nedov. (á ȗ) imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali ♪
- godovnò -à s (ȍ) zastar. god, godovanje: materino godovno ♪
- godrnjáč -a m (á) 1. kdor (rad) godrnja: bil je večen godrnjač; govoriš kot kak star godrnjač 2. ekspr., redko medved: otrpnil je od strahu, ko je zagledal kosmatega godrnjača ♪
- godrnjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
- godrnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
- goethejevski -a -o [géte-] prid. (ẹ̑) tak kot pri Goetheju: goethejevski stil / goethejevska tradicija ♪
- gofljáti -ám nedov. (á ȃ) pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: ne gofljaj tako / tebi že povem, ker te poznam, da ne boš gofljal govoril, pripovedoval ♪
- gofre tudi gaufré -ja [gofré] m (ẹ̑) tekst. tkanina z vtisnjenimi drobnimi vzorci ♪
- gofrírati -am nedov. in dov. (ȋ) tekst. vtiskovati vzorec z vročimi, graviranimi valji, navadno v tkanino ♪
- gojílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) gojitelj: gojilci semenskih rastlin / gojilec kulturne tradicije ♪
- gojíšče -a s (í) kraj, prostor, kjer se kaj goji: breskovo gojišče; zaprto umetno gojišče; gojišče fazanov, ostrig ♦ biol. gojišče bakterij ♪
- gojíti -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
- gojítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gojitev: gojitveni načrt; z ustreznimi gojitvenimi ukrepi razširiti zmogljivost lovišč; gozdna gojitvena dela / gojitveni akvarij, potok; gojitveno lovišče ♦ lov. gojitveni odstrel odstrel divjadi, ki ni za pleme ♪
- gókárt in gó-cárt -a [-kart] m (ọ̑-ȃ) šport. 1. majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez karoserije in menjalnika: tekmovanje z gokarti 2. športna panoga, ki goji dirkanje s temi avtomobili; karting: navdušenje za gokart; neskl. pril.: gokart dirke ♪
- gól -a m (ọ̑) šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo, vrata: brcniti žogo v gol; nebranjeni gol / streljati na gol / na travniku so postavili gole in začeli z nogometom naprave, ki označujejo cilj napada // dejstvo, da pride žoga v ta cilj: dati, doseči, prejeti gol; žarg. zabiti gol / častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo / imajo dva gola prednosti ♪
- gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki
je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do
golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
- golázen -zni ž (ȃ) manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali: vsa golazen je prilezla na sonce; stenice in druga golazen / pohodi to gnusno golazen // nizko, navadno s prilastkom ničvredni, škodljivi ljudje: hoteli so iztrebiti tatinsko golazen; tuja golazen je gospodarila po naši zemlji / kot psovka ti prekleta golazen ♪
- gólaž -a m (ọ̑) jed iz kosov mesa, dušenega v začinjeni omaki: naročil si je golaž in pivo; goveji, svinjski golaž / pog. mali golaž mala porcija golaža / krompirjev golaž krompir v začinjeni omaki; segedin(ski) golaž iz svinjskega mesa in kislega zelja / iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem ♪
- gólcati -am [u̯c] nedov. (ọ́) star. slišno piti, lokati: golcal je vino iz steklenice gólcati se nar., s smiselnim osebkom v dajalniku kolcati se: golcalo se mu je ♪
- golčáti -ím [u̯č] nedov., gólči; gólčal (á í) 1. nerazločno, težko govoriti: premika ustnice in zamolklo golči / škripal je z zobmi in golčal pretrgane stavke / brezoseb. v prsih ji je golčalo // zastar. govoriti, pripovedovati: sam s seboj golči; venomer golči 2. oglašati se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je pričel golčati / golob golči gruli; pren. veter je golčal vso noč golčèč -éča -e: golčeč glas ♪
- goldínar -ja m (ȋ) 1. denarna enota stare Avstrije: ded je še zmeraj računal z goldinarji // kovanec v vrednosti te enote: v žepu so mu žvenketale krone in goldinarji 2. nekdaj zlatnik, srebrnik sploh: plačal je kar z goldinarji ◊ num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš ♪
- gólding -a m (ọ̑) agr. hmelj, ki bujno raste in daje pivu posebno aromo: pridelovati golding / savinjski golding ♪
- golečína -e ž (í) redko goličava, goljava: sredi gozda so naleteli na golečino ♪
- golén -i ž (ẹ̑) del noge med kolenom in gležnjem: odrgniti, prebiti si golen; pri padcu si je zlomil kost v goleni ♦ zool. del noge pri žuželkah med stegnom in stopalcem ♪
12.601 12.626 12.651 12.676 12.701 12.726 12.751 12.776 12.801 12.826