Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (11.176-11.200)


  1.      dvobojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od dvobojevati se: v dvobojevanju je bil pravi mojster / besedno dvobojevanje ♪
  2.      dvobojeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) bojevati se v dvoboju: za vsako malenkost se je hotel dvobojevati; pren. dvobojevati se v besedah ♪
  3.      dvóčlénski  -a -o prid. (ȏ-ẹ̑) nanašajoč se na dvočlenik: dvočlenski izrek, koeficient / dvočlenska enačba ♦ lingv. dvočlenski termin ♪
  4.      dvódómen  -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina ♪
  5.      dvódómnost  -i ž (ọ̑-ọ̄) značilnost dvodomnega: dvodomnost parlamentarnega sistema ♦ bot. dvodomnost rastlin ♪
  6.      dvóglàv  in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka ♪
  7.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  8.      dvógúb  -a -o prid. (ọ̑-ȗ ọ̑-ū) ki ima dve gubi: dvogubi telovnik / star. dvogubi škrlatni plašč dvojni ♪
  9.      dvóiménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. mat., v zvezi dvoimensko število količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama: zapisati vrednost z dvoimenskim številom 2. biol., v zvezi dvoimensko poimenovanje dvojno poimenovanje ♪
  10.      dvóizménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki poteka v dveh izmenah: dvoizmensko delo / dvoizmenski pouk ♪
  11.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  12.      dvójba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: dvojbe so me mučile / nikdar ni bil v dvojbi glede tega / ni dvojbe, da bo prišel ♪
  13.      dvójček  -čka m (ọ̄) 1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok: dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo; rodila je dvojčke / siamska dvojčka zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice; pren. v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka 2. hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema: graditi dvojček; stanovati v dvojčku ● rojen v znamenju dvojčkov v času od 22. maja do 21. junija ◊ astr. Dvojčka tretje ozvezdje živalskega kroga; čeb. panj dvojček panj, prirejen za bivanje dveh družin; med. dvojajčna, enojajčna dvojčka; min. dvojček skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov; ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod; rib. dvojček trnek z dvema ostema ♪
  14.      dvójčičen  -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na dvojčke: dvojčičen porod / dvojčična žival ◊ min. dvojčični šiv ravnina, v kateri se dva kristala med seboj zraščata ♪
  15.      dvóje  štev. neskl. (ọ̑) skupina dveh enot a) pri množinskih samostalnikih: dvoje ust, vilic, vrat / dvoje oči; dvoje čevljev dva para b) pri drugih samostalnikih: dvoje prijateljev; dvoje oken dve okni; načel je dvoje perečih vprašanj // skupina dveh različnih enot: imela sta dvoje otrok, dečka in deklico; prisl.: na dvoje preklati; vsega ima po dvoje; vse vidi po dvoje; igrati, peti, plesati, veslati v dvoje ∙ klada je šla na dvoje se je razklala; pog. na dvoje sta si sprta sta; redko lonec je na dvoje razbit; sprehodi v dvoje sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske ♦ alp. naveza v dvoje dva, navezana na isti vrvi ♪
  16.      dvójec  -jca m (ọ̑) šport. tekmovalni čoln za dva veslača: tekmovali bodo v dvojcih in četvercih / dvojec s krmarjem ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
  17.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  18.      dvojênje  -a s (é) tekst. združevanje dveh ali več pramenov v skupen pramen: dvojenje preje ♪
  19.      dvójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
  20.      dvójezíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) 1. znanje in redna raba dveh jezikov: dvojezičnost otrok v obmejnih krajih / dvojezičnost javnih napisov 2. zastar. dvoličnost: očita mu nepoštenost in dvojezičnost ♪
  21.      dvojíca  tudi dvójica -e ž (í; ọ̑) skupina dveh oseb: z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi / bila sta prav čedna dvojica par; obisk švedske kraljevske dvojice kralja in kraljice; zakonska dvojica mož in žena // skupina dveh enot: iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči / most je branila dvojica topov / dvojica problemov ◊ fiz. dvojica sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; šport. tekmovanje dvojic dveh igralcev proti dvema; žel. kolesna dvojica celota dveh koles in gredlja ♪
  22.      dvojílen  -lna -o prid. (ȋ) tekst. ki združuje dva ali več pramenov v skupen pramen: dvojilni stroj ♪
  23.      dvojína  -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini ♪
  24.      dvojíški  -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število dve: dvojiški sistem; spremeniti desetiško številko v dvojiško ♪
  25.      dvojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo 2. redko množiti, večati: bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči 3. redko razdvajati, cepiti: takšne izjave samo dvojijo množico ♪

   11.051 11.076 11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226 11.251 11.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA