Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TE (10.144-10.168)


  1.      diferenciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki ◊ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja ♪
  2.      diferencíranost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost diferenciranega: narodna diferenciranost južnih Slovanov; diferenciranost družbe; diferenciranost literarnih tokov ♪
  3.      diferencírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati razlike v čem: ekonomski razvoj je diferenciral družbo 2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati: diferencirati funkcijo diferencírati se postajati v sebi različen: znanost dosega višjo stopnjo, ko se notranje diferencira; politično se diferencirati diferencíran -a -o: takrat južnoslovanski jeziki še niso bili zelo diferencirani; moderna proizvodnja zahteva diferenciran strokovni kader; ti podatki so še premalo diferencirani ♦ biol. tkiva rastline niso diferencirana iz enotnega tkiva niso še nastala različna tkiva ♪
  4.      diferénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja ◊ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem ♪
  5.      diferírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. razlikovati se, ne ujemati se: mnenja o tem močno diferirajo ♪
  6.      diftóng  -a m (ọ̑) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik: jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong ♪
  7.      diftongizácija  -e ž (á) lingv. proces, v katerem nastane diftong ♪
  8.      difuzêr  -ja m (ȇ) teh. naprava za izluževanje: izluževati sladkor iz sladkorne pese v difuzerju ♪
  9.      difúzor  -ja m (ȗ) teh. priprava za razprševanje, razpršilec: razprševati z difuzorjem ♦ avt. del vplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom; strojn. stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča ♪
  10.      digerírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. raztapljati trdne snovi pri povišani temperaturi ♪
  11.      digestórij  -a m (ọ́) kem. omari podoben zastekljen prostor, ki preprečuje širjenje škodljivih plinov, nastalih pri poskusih ♪
  12.      digitálen  -lna -o prid. (ȃ) med. opravljen s prsti, prsten: digitalna preiskava ◊ elektr. digitalni računalnik računalnik, pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti ♪
  13.      digresíja  -e ž (ȋ) knjiž. odmik od glavnega, bistvenega, odstopanje: lirske digresije v tem delu izzvenijo včasih satirično; številne digresije so zgradbi romana v škodo ♪
  14.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
  15.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪
  16.      dihálo  -a s (á) nav. mn. dihalni organ: dihala in prebavila; dihala vretenčarjev; bolezen dihal ♪
  17.      díhanje  -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage ◊ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča ♪
  18.      díhati  -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
  19.      díhavica  -e ž (ȋ) redko težko dihanje: mučila ga je dihavica ♪
  20.      dihetáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. hitro, na kratko dihati: ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati (I. Potrč) ♪
  21.      dihljáj  -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
  22.      dihljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko rahlo pihati, pihljati: veter dihlja ♪
  23.      díhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
  24.      dihotómičen  -čna -o (ọ́) pridevnik od dihotomija: dihotomična delitev pojmov ♪
  25.      dihotomíja  -e ž (ȋ) knjiž. delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela: dihotomija med fizičnim in umskim delom ♪

   10.019 10.044 10.069 10.094 10.119 10.144 10.169 10.194 10.219 10.244  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA