Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sveti (594)

1.      svetílčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetilko: svetilčni cilinder, stenj / svetilčno olje ♪
2.      svetílčica  -e ž (ȋ) svetilkica: prižgati špiritno svetilčico ♪
3.      svetílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) kdor sveti: svetilci z baklami ♪
4.      svetílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetenje: svetilna doba žarnice / svetilni plin / svetilni organ kresnice; svetilna raketa ♦ elektr. svetilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; navt. svetilna boja; voj. svetilna krogla ♪
5.      svetílka  -e [zoološko tudi u̯k] ž (ȋ) priprava, ki prižgana oddaja svetlobo: postaviti svetilko na mizo; svetilka s steklenim ohišjem / svetilka sveti, ugaša, utripa; prižgati svetilko / cestna, stropna, talna svetilka; električna, plinska svetilka; jamska svetilka ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih; naglavna svetilka ki se nosi na glavi; prenosna, stoječa svetilka; signalna, varnostna svetilka; žepna svetilka; svetilka na olje, petrolej ◊ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; bot. svetilka visoka rastlina z drobnimi cveti v pokončnih socvetjih, Cimicifuga; elektr. kremenova svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. acetilenska svetilka; zool. morske svetilke planktonske morske živali cevaste oblike, ki se ponoči močno svetijo, Pyrosomidae ♪
6.      svetílkar  -ja m (ȋ) nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilkar čisti svetilke ♦ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke; svetilničar ♪
7.      svetilkárna  -e ž (ȃ) mont. prostor za shranjevanje jamskih svetilk: iti po svetilko v svetilkarno ♪
8.      svetílkica  -e ž (ȋ) manjšalnica od svetilka: prižgati svetilkico ♪
9.      svetílnica  -e ž (ȋ) star. svetilka: prižgati svetilnico / svetilnica na olje ◊ vrtn. lončna rastlina s cevasto podaljšanimi, pri dnu oblasto razširjenimi cveti, Ceropegia ♪
10.      svetílničar  -ja m (ȋ) kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje svetilnika: oče je bil svetilničar na otoku; baraka svetilničarjev // nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilničar je očistil svetilke ◊ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke ♪
11.      svetílnik  -a m (ȋ) naprava, ki z oddajanjem svetlobnih signalov omogoča ladjam, letalom orientacijo: svetilnik enakomerno utripa; postaviti svetilnik; svetilnik in obalne luči / morski, pristaniški svetilnik; pren., ekspr. biti komu svetilnik v temi ◊ um. pokopališki svetilnik kamnit ali zidan slop s hišico za večno luč ♪
12.      svetílniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetilnik: svetilniški signali / svetilniški čuvaj / opravljati svetilniško službo ♪
13.      svetílnost  -i ž (ȋ) sposobnost telesa, da oddaja svetlobo: svetilnost narašča, pada; povečati svetilnost žarnic ♦ fiz. razmerje med svetlobnim tokom in prostorskim kotom, v katerega seva svetilo enakomerno ♪
14.      svetílo  -a s (í) predmet, priprava, ki oddaja svetlobo: namestiti, prižgati svetilo; cevasto svetilo; umetna svetila in ogrevala / svetila na motornih vozilih ♦ fiz. ploskovno svetilo ♪
15.      svetínja  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine ♪
16.      svetínjica  -e ž (í) v krščanskem okolju manjša kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: dobiti, nositi svetinjico; srebrna svetinjica ∙ nar. (pasja) svetinjica (pasja) znamka ♪
17.      svetíšče  -a s (í) stavba, prostor, namenjen za verske obrede: posvetiti, sezidati svetišče; antično svetišče; svetišče boga Mitre; pren. dom je družinsko svetišče ∙ vznes. Talijino svetišče gledališče ♪
18.      svetíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetišče: svetiščni prostor / svetiščni služabnik ♪
19.      svetíti  in svétiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami ● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled svetíti se in svétiti se 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze // s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil / cesta se srebrno sveti se svetlo odraža // biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče ● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča ♪
20.      svetíti se  -ím se nedov. (ȋ í) star. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: svetil se je, dokler ga niso spregledali ♪
21.      svetívo  -a s (í) snov za razsvetljavo: netiva in svetiva ♪
22.      obsvetíti  in obsvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: luč je obsvetila obraze; s svetilko je obsvetila speča otroka; avtomobilski žarometi so za hip obsvetili hišo / sonce je obsvetilo vrhove obsijalo; pren. njegove besede so mu obsvetile bridko resnico ♪
23.      osvétiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. maščevati: osvetiti očetovo smrt; osvetiti se komu; osvetil se je nad otroki ♪
24.      osvetíti  in osvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) knjiž. osvetliti: svetilka se je zibala in od časa do časa osvetila kot, v katerem sta sedela / zarja je osvetila hribe ♪
25.      posvetílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na posvetilo: knjiga ima tudi posvetilni napis / posvetilni uvod / napisal je več posvetilnih pesmi ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226