Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Stol (126-150)
- sístola -e ž (ȋ) med. skrčitev, skrčenje srca pri utripanju: diastola in sistola ♪
- sistóličen -čna -o (ọ́) pridevnik od sistola: sistolični pritisk krvi ♪
- sŕčastolísten -tna -o prid. (r̄-ȋ) ki ima srčaste liste: srčastolistna rastlina ♦ bot. srčastolistna mračica ♪
- stóstòlp -ôlpa -o prid. (ọ̑-ȍ ọ̑-ō) ekspr. ki ima sto stolpov: stostolpo mesto ♪
- súličastolísten -tna -o prid. (ȗ-ȋ) bot. ki ima suličaste liste: suličastolistna rastlina / suličastolistni trpotec ozkolistni trpotec ♪
- šílastolóčen -čna -o prid. (í-ọ̑) arhit. ki ima obliko šilastega loka: šilastoločen zaključek okna ♪
- štíristolétnica -e ž (í-ẹ̑) štiristota obletnica: praznovati štiristoletnico razglasitve mesta ♪
- tekstologíja -e ž (ȋ) lit. veda o raziskovanju besedil glede na spremembe, pristnost, avtorstvo: načela tekstologije ♪
- tekstolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tekstologijo: tekstološki problem / tekstološka analiza ♪
- tolstolíčen -čna -o [u̯s] prid. (ȋ ȋ) knjiž. debeloličen: tolstoličen človek ♪
- trístolétnica -e ž (ȋ-ẹ̑) tristota obletnica: tristoletnica ustanovitve mesta ♪
- trístolítrski -a -o prid. (ȋ-í) ki drži tristo litrov: tristolitrski sod ♪
- ustolíčenje -a s (ȋ) glagolnik od ustoličiti: ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima ♪
- ustoličeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ustoličuje: ustoličevalec nadškofov ♦ zgod. ustoličevalec koroških vojvod ♪
- ustoličeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ustoličevanje: ustoličevalni običaji, obredi / ustoličevalna pesem ♪
- ustoličevánje -a s (ȃ) glagolnik od ustoličevati: ustoličevanje koroških vojvod / ustoličevanje liberalizma v vzgoji ♪
- ustoličeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim ♪
- ustolíčiti -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
- vèčstoléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) 1. star več sto let: večstoletna bukev 2. ki traja več sto let: večstoletno zatiranje ♪
- zagostoléti -ím dov. (ẹ́ í) 1. knjiž. zažvrgoleti, zapeti: ptiči so zagostoleli; zagostolel je kakor škrjanček 2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: dekletce je nekaj zagostolelo in steklo stran / kako lepo, je zagostolela ♪
- administrátor -ja m (ȃ) 1. kdor upravlja; upravnik, upravitelj: administrator premoženja ♦ rel. apostolski administrator upravitelj apostolske administrature 2. nižji pisarniški uslužbenec: v pisarni sta potrebna še dva administratorja ♪
- administratúra -e ž (ȗ) rel., v zvezi apostolska administratura škofija ali škofiji podobna upravna enota, ki zaradi posebnih vzrokov nima rednega škofa ♪
- adrésa -e ž (ẹ̑) raba peša 1. navedba imena, priimka in bivališča; naslov: napisati na pismo adreso / daj mi svojo adreso 2. (pismena) spomenica, poslanica: pobirati podpise za adreso županu // v monarhističnih državah pismen odgovor parlamenta na vladarjev prestolni govor ♪
- aferíst -a m (ȋ) knjiž. kdor išče, povzroča afere: bil je pustolovec in aferist ♪
- akmeízem -zma m (ȋ) lit. smer v ruskem pesništvu v začetku 20. stoletja, ki upodablja realni predmetni svet v jasnem, preprostem izrazu: akmeizem in simbolizem ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226