Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

So (4.326-4.350)


  1.      distonírati  -am dov. in nedov. (ȋ) muz. zgrešiti pravilno intonacijo pri petju ali igranju: solist je precej distoniral; soprani so v višini distonirali ♪
  2.      distribúcija  -e ž (ú) organizirano razdeljevanje surovin, blaga: proizvodnja in distribucija blaga, knjig; dobra organizacija distribucije; podjetje za distribucijo filmov / dohodek od distribucije // razdeljevanje, razpošiljanje: sistem za brezžično distribucijo električne energije // publ. distribucijsko podjetje: lani so naše distribucije kupile nekaj odličnih filmov ◊ lingv. distribucija razporejenost jezikovnih pojavov v jeziku; porazdelitev, razvrstitev; soc. starostna distribucija razvrstitev prebivalstva po starosti ♪
  3.      dišáti  -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪
  4.      dišáva  -e ž (ȃ) 1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave 2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave 3. nav. mn. vonj, duh: iz kuhinje so se širile prijetne dišave; zastar. dišava planinskega cvetja ♪
  5.      dišáven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dišavo: dišavne rastline; dišavna zelišča / dišavna sol, voda / dišavna posoda ♪
  6.      dišávnica  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline; nabirati in sušiti dišavnice; domače in tuje dišavnice; dišavnice za juho 2. posodica za dišave: odpreti dišavnico; dragocena dišavnica ♪
  7.      divergénten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je ali postaja vedno bolj različen: pisatelj niha med dvema divergentnima poloma; divergentni kulturni tokovi v srednji Evropi; stališča so bila zelo divergentna / divergentni razvoj ◊ biol. divergentni razvoj organizmov; fiz. divergentni žarki žarki, ki se razhajajo; mat. divergentna vrsta vrsta, pri kateri zaporedje delnih vsot nima limite ♪
  8.      divergírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. biti ali postajati vedno bolj različen; iti narazen, razhajati se: življenjske poti nekdanjih sodelavcev divergirajo / divergirati v mišljenju ◊ biol. razvijati se v različne smeri ♪
  9.      diverzánt  -a m (ā á) kdor naredi, dela diverzije: diverzanti so minirali most / vtihotapljati v državo špijone in diverzante ♪
  10.      diverzántstvo  -a s (ā) dejavnost diverzantov: obdolžili so ga diverzantstva ♪
  11.      diverzifikácija  -e ž (á) publ. uvajanje, povečevanje raznovrstnosti: diverzifikacija visokošolskega študija / diverzifikacija proizvodnje ♪
  12.      diverzíja  -e ž (ȋ) vojaška uničevalna akcija na sovražnikovem ozemlju: glavno taktično sredstvo sta bili takrat zaseda in diverzija; diverzantska trojka je izvedla diverzijo; pren. ideološke, politične diverzije // voj. samostojna vojaška akcija, ki ima namen odvrniti sovražnikovo pozornost od glavnega bojišča: izvesti diverzijo z izkrcavanjem na atlantski obali ♪
  13.      dividénda  -e ž (ẹ̑) nav. mn., v kapitalistični ekonomiki del dobička delniške družbe, ki ga dobi delničar na posamezno delnico: dividende so se zmanjšale; izplačati dividende; visoke dividende ♪
  14.      dividírati  -am nedov. in dov. (ȋ) mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja; deliti: dividirati tisoč s pet ♪
  15.      divinatóričen  -čna -o (ọ́) pridevnik od divinacija: divinatorična sposobnost ♪
  16.      díviti se  -im se nedov. (ȋ ȋ) zastar. čutiti in izražati občudovanje; čuditi se: vsi so se divili njegovi hrabrosti; diviti se lepoti slike ♪
  17.      divjáček  -čka m (á) manjšalnica od divjak: divjački se učijo streljati z loki / tudi najhujši divjački se v šoli unesejo ♪
  18.      divjáčina  tudi divjačína -e ž (ā; í) 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino // ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke ♪
  19.      divjád  -i ž (ȃ) divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo; v teh gozdovih je dosti divjadi; loviti divjad ♦ lov. dlakasta, pernata divjad; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; vsakoletni odstrel divjadi // ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda; ujeti divjad v past ♪
  20.      divják  -a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu ♪
  21.      divjáka  -e ž (á) samoraslo, necepljeno drevo, navadno češnja: cepiti divjako; češnja divjaka / zrele divjake so zelo dobre ♪
  22.      divjánje  -a s (ȃ) glagolnik od divjati: težko je prenašala njegovo divjanje; divjanje otrok / divjanje sovražnikovih čet / divjanje morja / divjanje cen ♪
  23.      divjáščina  -e ž (ā) zastar. divjad, divjačina: veseli so ga bili, če je prinesel domov kako divjaščino ♪
  24.      divjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela // ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival ♪
  25.      dívji  -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪

   4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA