Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

So (28.874-28.898)


  1.      životvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki povzroča, omogoča, da je kaj živo: životvorno sonce / životvoren nauk; životvorna ideja / životvoren optimizem; životvorna moč ♪
  2.      živžáv  -a m (ā) ekspr. raznovrstni, hkratni živahni glasovi: živžav je utihnil; poslušati živžav; živžav otrok, vrabcev / zagnati živžav / živžav glasov // raznovrstno, hkratno živahno dogajanje, gibanje, navadno ob takih glasovih: na igrišču, ulici je ves dan živžav; gledati, opazovati živžav / zaiti v živžav / prometni, smučarski živžav ● ekspr. gnezdo je bilo polno mladega živžava živahno oglašajočih se, premikajočih se mladičev; ekspr. deklica je pravi živžav je zelo živahna, živa ♪
  3.      žlabúdra  -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: on je neznosna žlabudra 2. slabš. gosta, tekoča zmes: namesto čiste vode teče po strugi rjava, umazana žlabudra 3. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so razmočene, povsod je sama žlabudra ♪
  4.      žlabudránje  -a s (ȃ) glagolnik od žlabudrati: nerazumljivo, pijano žlabudranje / dolgočasili so se ob govornikovem žlabudranju ♪
  5.      žlabudráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. hitro in nerazločno govoriti: ni razumel, kaj so žlabudrali tujci 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: dekleta so celo pot veselo žlabudrala / ne vem, zakaj žlabudra to, kar že vsi vedo govori, pripoveduje ● redko voda v strugi žlabudra žlobudra, klokota ♪
  6.      žláhta  -e ž (ȃ) 1. pog. sorodstvo, sorodniki: povabiti vso žlahto; bogata, vplivna žlahta; oni so naša daljna žlahta / stanovati pri žlahti; žlahta po očetovi strani 2. zastar. plemstvo: gradovi žlahte / poljska žlahta šlahta ● pog. fant je naša žlahta naš sorodnik; pog. najbrž me ne poznaš, čeprav sva žlahta sorodnika; star. nisem vedel, da je moja žlahta moj sorodnik; pog. midva sva si še nekaj v žlahti dolguješ mi še nekaj; pog. biti (si) v žlahti (s kom) v sorodstvu, sorodu; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov ♪
  7.      žlahtáti se  -ám se nedov. (á ȃ) nar. imeti s kom sorodstvene stike, odnose: z materinim bratrancem se nismo nikoli žlahtali // imeti s kom zelo prijateljske, zaupne odnose: v zadnjem času se družini zelo žlahtata ♪
  8.      žláhten  -tna -o prid., žláhtnejši (á) 1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino 2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek 3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode ● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino ◊ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum žláhtno prisl.: žlahtno dišeča roža; sam.: popiti kaj žlahtnega; občutek za žlahtno v človeku ♪
  9.      žláhtnica  -e ž (ȃ) 1. pog. sorodnica: gospodinji mu neka žlahtnica; pomagati svoji žlahtnici 2. star. plemkinja: žlahtnice z dvora ♪
  10.      žláhtnik  -a m (ȃ) 1. pog. sorodnik: on je moj žlahtnik 2. star. plemič: žlahtniki in dvorjani ♪
  11.      žlahtnítelj  -a m (ȋ) agr. kdor se poklicno ukvarja z žlahtnjenjem rastlin: žlahtnitelji so vzgojili novo vrsto hmelja; žlahtnitelj trajnic ♪
  12.      žláhtovec  -vca m (ȃ) nar. sorodnik: na kmetiji mu pomaga njegov žlahtovec ♪
  13.      žlàk  žláka m (ȁ á) 1. zastar. poškodba, rana (od udarca): imeti žlak na nogi; žlak s sekiro / smrtni žlak 2. nar. vzhodno spodnji, nasuti rob zlasti vinograda: trgatev so začeli na žlaku, končali pa na sepu 3. nar. tolminsko veža: stopiti v žlak ● star. božji žlak ga je zadel (možganska) kap; star. napiti se, spreti se na (vse) božje, mile, mrtve žlake zelo ♪
  14.      žlávsa  -e ž (ȃ) nar. 1. vodén, shojen sneg; plundra: hoditi po žlavsi; žlavsa na cesti 2. slaba jed, navadno redka: pojedli so nekaj tople koruzne žlavse ♪
  15.      žléza  -e ž (ẹ́) 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza ♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja 2. zastar. sluz: iz kože se izloča žleza ♪
  16.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
  17.      žlíčka  -e ž (í) 1. manjšalnica od žlica: odložiti žličko na krožnik poleg skodelice; z žličko pomešati čaj v kozarcu / čajna, desertna, kavna žlička; žlička za kompot, sladoled / hraniti otroka po žlički / piti kaj po žličkah; dodati jedi žličko soli 2. anat. zgornji del trebuha nad popkom pod prsnico in med rebrnima lokoma: čutiti bolečine, pritisk v žlički ♪
  18.      žlíčnik  -a m (ȋ) 1. nav. mn., gastr. jed, oblikovana z odvzemanjem navadno močnate mase z žlico: iz zmesi jajc, skute in zdroba narediti žličnike; zakuhati žličnike v juho / vodni, vranični, zdrobovi žličniki; snežni žličniki iz snega; solnograški žličniki na maslu pečeni za pest veliki iz rahle zmesi jajc, sladkorja, moke, ki se jedo vroči 2. etn. posoda za shranjevanje lesenih žlic, navadno pritrjena na steni: vzeti žlico iz žličnika; sklednik in žličnik ♪
  19.      žlíčnjak  -a m (ȋ) etn. posoda za shranjevanje lesenih žlic, navadno pritrjena na steni: dati žlice v žličnjak ♪
  20.      žlíndra  -e ž (ȋ) 1. raztopina oksidov, ki nastane pri taljenju rud in rafiniranju kovin: iztekanje žlindre iz plavža ♦ agr. Tomaževa žlindra in tomaževa žlindra fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre; Thomasov fosfat; metal. kisla žlindra ki vsebuje mnogo kremena; plavžna žlindra ki nastaja pri taljenju rude v plavžu; lovilnik žlindre; teh. granulirana žlindra 2. pepel, ki se pri gorenju premoga nekoliko stali: nabiranje žlindre na rešetki v peči 3. gošča, ostanki v pipi (za kajenje): postrgati žlindro iz pipe / tobakova žlindra ♪
  21.      žlobódra  -e ž (ọ̑) ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so prekrite z žlobodro / redko hodili so po žlobodri snega in zemlje gosti, tekoči zmesi ♪
  22.      žlobúdra  -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri ♪
  23.      žlobúdrast  -a -o prid. (ȗ) ekspr. plundrast: sneg je kopnel in steze so se spreminjale v žlobudraste jarke ♪
  24.      žlobudráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh // slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala 3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale 4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih // dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti žlobudrajóč -a -e: veselo žlobudrajoči tujci ♪
  25.      žlobudràv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. 1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici 2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav ● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno žlobudrávo prisl.: žlobudravo brati ♪

   28.724 28.749 28.774 28.799 28.824 28.849 28.874 28.899 28.924 28.949  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA