Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Snov (2.450-2.474)


  1.      tŕjenje 2 -a s (ŕ) glagolnik od trditi, strjevati: trjenje gline z žganjem / počasno trjenje kake snovi trdenje ♪
  2.      trohnôba  -e ž (ó) razkroj, razpad organskih snovi zlasti zaradi delovanja vlage: trohnoba lesa / gozdna trohnoba / trohnoba je načela mlin ♦ gozd. lesna glivična bolezen, pri kateri se les razkraja, rjava trohnoba glivična bolezen zlasti iglavcev, pri kateri se les rjavo obarva // kar nastane s trohnenjem: odstraniti trohnobo; duh po trohnobi ♪
  3.      trojíški  -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število tri: trojiški številski sestav ♪
  4.      tropína  -e ž (í) nav. mn. 1. kar ostane po iztisnjenju tekočine iz plodov, semen: kuhati žganje iz tropin; bučne, sončnične tropine; grozdne, sadne tropine / vinske tropine ♦ agr. oljne tropine ostanek rastlinske snovi v obliki kolobarja, iz katerega se je mehanično iztisnilo olje 2. usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla: zabeliti žgance s tropinami / maslene tropine ♪
  5.      trošarína  -e ž (ȋ) jur., do 1948 davščina od določenih snovi, stvari, namenjenih porabi: plačevati, predpisati trošarino; trošarina od vina, na vino ♪
  6.      trotíl  -a m (ȋ) voj. eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami: eksplozija trotila; bomba s trotilom ♪
  7.      trózvók  -a m (ọ̑-ọ̑) muz. akord iz treh različnih tonov: toni trozvoka / durov sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in čiste kvinte, molov trozvok sestavljen iz osnovnega tona, male terce in čiste kvinte; zmanjšani sestavljen iz osnovnega tona, male terce in zmanjšane kvinte, zvečani trozvok sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte; pren., knjiž. trozvok opeke, betona in lesa ♪
  8.      trudíti se  in trúditi se -im se nedov. (ȋ ú ū) 1. z delom, aktivnostjo želeti doseči a) da se kaj naredi ustrezno, dobro: otrok se trudi, vendar ne dovolj; pri nalogah se zelo trudi; brezuspešno, dolgo se truditi / trudil se je popraviti zmoto; trudila se je, da bi snov dobro razložila b) da se kaj naredi sploh: konja sta se trudila izvleči voz; trudil se je, da bi se vzravnal / truditi se za naklonjenost koga 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati delo, kot ga določa sobesedilo: truditi se za otroke, z otroki; sam se je trudil s pospravljanjem lesa ● ekspr. zaman se je trudil okoli nje si prizadeval pridobiti njeno naklonjenost, ljubezen; za nič se mu ni treba truditi vse dobi z lahkoto trudíti in trúditi star. utrujati: truditi bolnika z govorjenjem; osla preveč trudi s težkimi bremeni / ne trudi nog zaradi mene ne prihajaj, ne hodi zaradi mene trudèč se -éča -e: plezal je, trudeč se doseči vrh; hodila sta previdno, trudeč se, da bi ne vzbudila pozornosti ♪
  9.      túba  -e ž (ú) 1. cevasta posoda za mazave snovi, ki se iztiskajo: zapreti tubo; iztiskati snov iz tube / barva, krema v tubi; tuba gorčice, majoneze 2. muz. veliko trobilo ovalne oblike z nizko ležečim tonskim obsegom: igrati tubo; tuba in rog ◊ anat. maternična tuba cevast organ, po katerem gre jajčece iz jajčnika; jajcevod; Evstahijeva tuba cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja ♪
  10.      túj  -a -e prid. (ȗ ú) 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek / publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje 14. ki osebku ni znan a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka ◊ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini ♪
  11.      tújek  -jka m (ū) 1. telo, košček snovi, ki pride v organizem in se z njim biološko ne uskladi, poveže: tujek mu je padel v oko; odstraniti tujek z operacijo; iver, prah in drugi tujki / presajena ledvica ni ostala tujek 2. ekspr. kar je kje tuje, od okolja različno: ta četrt je tujek v mestu / miselni tujek ♪
  12.      tujevŕsten  -tna -o prid. (ȓ) redko ki je tuje vrste: tujevrstna snov / tujevrstne sestavine ♪
  13.      tunélski  -a -o prid. (ẹ̑) pog. predorski: tunelske stene / tunelski hodniki podzemne železnice ♦ grad. tunelski opaž predoru podoben kovinski opaž za betoniranje zidov in stropov hkrati; les. tunelski les les za gradnjo predorov; teh. tunelska peč peč, pri kateri se snov, ki se peče, segreva, pomika skozi predoru podoben prostor ♪
  14.      túš 1 -a m (ȗ) 1. sredstvo za pisanje, risanje, navadno črne barve in na osnovi saj: pisati s tušem; tuš in redis pero / kitajski tuš / tuš za trepalnice gosta, tekoča snov za ličenje 2. um. slikarska tehnika, pri kateri se riše in barva s tem sredstvom: risba v tušu // risba v tej tehniki: razstava olj in tušev ♪
  15.      tvár  -í ž (ȃ) knjiž. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov: spreminjati tvar / mrtva, živa tvar ♪
  16.      tváren  -rna -o prid. (á ā) knjiž. 1. snoven, materialen: tvarni svet / tvarni zgodovinski viri / tvarni in duševni pojavi 2. gmoten, materialen: tvarne dobrine; tvarne koristi tvárno prisl.: oborožena akcija je bila moralno in tvarno mogoča; biti tvarno preskrbljen ♪
  17.      tvarína  -e ž (í) knjiž. 1. snov, materija: telesa so iz tvarine; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine 2. snov, material: zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino 3. snov, gradivo: urejati tvarino; ima dovolj tvarine za razpravo 4. (učna) snov, vsebina: poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino ♪
  18.      tvarínski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. snoven, materialen: tvarinski svet ∙ knjiž. tvarinski obseg zbornika snovni, vsebinski ♪
  19.      tvarívo  -a s (í) redko snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo, material: kot tvarivo uporabljajo bambus // snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno: tkanini se razlikujeta po tvarivu ♪
  20.      tvárnost  -i ž (ā) knjiž. snovnost, materialnost: tvarnost teles / raziskovati tvarnost; tvarnost in duhovnost ♪
  21.      tvórba  -e ž (ọ̑) 1. glagolnik od tvoriti: tvorba se nadaljuje; tvorba kapnikov / tvorba besed 2. kar se naredi, ustvari a) snovnega: tvorba ima obliko krogle; cvetlicam podobne ledene tvorbe na steklu; kopito je rožena tvorba; tvorbe v kraških jamah / naravna tvorba b) duhovnega: jezik, pesem je tvorba duha / junak pripovedi je abstraktna tvorba c) družbenega: gospodarske, politične tvorbe / publ. nastajanje novih državnih tvorb novih držav ◊ geom. geometrijska tvorba; lingv. tvorba primernika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva ♪
  22.      tvóriti  -im nedov. (ọ̄) knjiž. 1. delati, ustvarjati: tvoriti glasove z govorilnimi organi / tvoriti pojme 2. biti, ustvarjati: skala v strugi tvori jez / lak tvori zaščito / to vprašanje tvori jedro razprave je jedro 3. sestavljati: odbor tvorijo trije člani ◊ geom. stranici tvorita kot 90° delata, oklepata; lingv. tvoriti besede, stavke; mat. tvoriti množice tvóriti se delati se, nastajati: na vratu se mu tvori bula tvorèč -éča -e: ozadje tvoreče kulise tvórjen -a -o: na osnovi dokazov tvorjen sklep; tvorjena beseda ♪
  23.      tvorívo  -a s (í) 1. knjiž. snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo, material: kamenje in glina kot tvorivo za vodno pregrado / bombaž, volna in druga tvoriva // snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno: tkanini se po tvorivu razlikujeta 2. les. že obdelan, predelan les, namenjen za nadaljnjo predelavo: poraba tvoriv; surovina, tvorivo in polizdelek / iverna tvoriva ◊ fot. film, fotografska plošča, fotografski papir ♪
  24.      ubesedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od ubesedovati: ubesedovanje snovi v romanu; način ubesedovanja ♪
  25.      účbenik  -a m (ȗ) knjiga s predpisano snovjo za učenje: izdati, napisati učbenik; matematični učbenik; osnovnošolski, univerzitetni učbenik; učbenik francoščine, pog. za francoščino; učbenik za samouke / pomožni, predpisani učbenik / šahovski učbenik ♪

   2.325 2.350 2.375 2.400 2.425 2.450 2.475 2.500 2.525 2.550  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA