Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Snov (1.850-1.874)


  1.      prótidélec  -lca m (ọ̑-ẹ̄) fiz. osnovni delec, ki ima enako maso, a nasproten električni naboj; antidelec: odkriti nov protidelec ♪
  2.      prótikultúra  -e ž (ọ̑-ȗ) nav. ekspr. kar je nasprotno kulturi: ta snov v kulturi se je izkazala kot protikultura; protikultura in porabništvo ♪
  3.      prótistrúp  -a m (ọ̑-ȗ) snov, ki deluje proti strupu: seme te rastline vsebuje učinkovit protistrup ♦ biol. snov v organizmu, ki deluje proti toksinom; antitoksin ♪
  4.      protón  -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec s pozitivnim električnim nabojem: curek protonov; protoni in nevtroni ♪
  5.      prototíp  -a m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. knjiž. prva, osnovna podoba, oblika kot merilo, vzorec za vse ostale stvari iste vrste, prapodoba: družina je prototip vseh družbenih skupin / po platonizmu je ideja prototip stvari / ta združenja naj bi bila prototip socialističnih kmetijskih organizacij vzorec 2. knjiž. predloga, model: prototip osrednje osebe romana je pisateljev oče 3. knjiž. kdor ima v veliki meri bistvene, tipične lastnosti, značilnosti tega, kar izraža dopolnilo: on je prototip poštenjaka / ta pesnik je prototip dobe 4. teh. izdelek, namenjen za preizkušanje in izpopolnjevanje pred serijsko izdelavo: izdelati, preizkušati prototip; prototip novega avtomobila, stroja ♪
  6.      próvitamín  -a m (ọ̑-ȋ) biol., kem. organska snov, ki se v organizmu lahko spremeni v vitamin: ergosterol in drugi provitamini / korenje vsebuje veliko provitamina A ♪
  7.      prožljív  -a -o prid. (ȋ í) redko ki se (rad) proži, napenja: prožljiv lok / prožljiva snov prožna ♪
  8.      próžnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost prožnega telesa ali snovi: prožnost jekla / s starostjo koža izgublja svojo prožnost 2. lastnost gibljivega dela telesa: prožnost prstov, sklepov; prožnost v kolenih 3. lahkotnost, gibčnost: prožnost hoje 4. ekspr. sposobnost prilagajati se času, razmeram: prožnost stališča ◊ fiz. meja prožnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa ♪
  9.      pŕst  -í ž (ȓ) vrhnja plast tal, ki vsebuje razkrojene organske snovi: prst se je drobila pod plugom; korenin se je držala prst; gnojiti, rahljati prst; zagrebsti čebulice v prst; prhka, rahla prst / črna, gozdna, ilovnata, peščena prst; rodovitna prst; prst iz preperelega listja ● ekspr. prst ga krije je mrtev (in pokopan) ◊ agr. lahka prst z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; mrtva prst mrtvica; težka prst z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi ♪
  10.      prstenéti  -ím nedov. (ẹ́ í) agr. spreminjati se v prst: organska snov prsteni ♪
  11.      pŕvek  -vka m (ȓ) star. prvina, sestavina: besede so prvki jezika / družina je osnovni prvek družbe ∙ redko zavrgel je vse prvke romana prve, začetne osnutke ♪
  12.      prvína  -e ž (í) 1. sestavni del, sestavina: glasovi, besede in druge prvine jezika; bistvene prvine obravnavanega problema / prvine osebnosti / obvladovati smučarske, telovadne prvine; prvine kvačkanja, pletenja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: glasbene, likovne prvine; združevati različne stilne prvine; okrasne prvine arhitekture 2. bistveni, osnovni del: spoznavati prvine življenja / prvine novega 3. knjiž. sorazmerno samostojen del celote; element: razstaviti pripravo na prvine 4. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element: radioaktivne prvine; spajanje prvin 5. knjiž. kar se prvo od posamezne vrste pridela v kakem letu: prvine poljskih pridelkov / v mnogoboštvu odliti od pijače prvino bogovom ● zastar. iz prvine je delal sam sprva, od začetka ♪
  13.      prvínski  -a -o prid. (ȋ) 1. dan s samim nastankom, naravo: prvinski občutki; nagon po samoohranitvi je prvinski 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja: ti ljudje so še prvinski / divja, prvinska pokrajina // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: prvinski izbruh strasti ● knjiž. prvinske oblike likovnega izražanja osnovne, najenostavnejše prvínsko prisl.: prvinsko zdrav smisel za stvarnost ♪
  14.      prvobíten  -tna -o prid., prvobítnejši (í ȋ) knjiž. 1. prvoten, osnoven: gorska dolina je še ohranila prvobitno podobo / odkriti sledove prvobitnih prebivalcev ♦ ekon. prvobitna akumulacija kapitala prvotna akumulacija kapitala 2. prvinski, neponarejen: prvobitne moči v človeku; prvobitna življenjska sla ♪
  15.      prvobítnost  -i ž (í) knjiž. prvotno, osnovno bistvo: dokopati se do prvobitnosti vsega // prvinskost, neponarejenost: doživeti gorsko pokrajino v njeni prvobitnosti / prvobitnost primitivnih plemen ♪
  16.      prvôten  -tna -o prid., prvôtnejši (ó) 1. ki je bil, obstajal na določenem začetku: ohraniti prvotni naslov romana; vrniti predmetu prvotno obliko / ostati pri prvotni odločitvi / prvotno nahajališče zlata / prvotni lastnik 2. ki je bil, nastal prvi in je izhodišče, osnova za druge stvari iste vrste: najti prvotno besedilo / trdil je, da je snov prvotna, zavest pa drugotna 3. ki ni nastal kot posledica zavestne človeške dejavnosti: prvotna podoba pokrajine se je z industrijo zelo spremenila; gozdovi, ohranjeni v prvotnem stanju 4. nanašajoč se na časovno zelo oddaljeno začetno obdobje: prvotno krščanstvo / prvotna skupnost 5. ki je po izvoru od tam, kjer živi: prvotni prebivalci / prvotna sorta, vrsta ● knjiž. ljudje so še preprosti in prvotni naravni, neizumetničeni; knjiž. prvotna ljudstva primitivna ljudstva; star. v teh krajih je poljedelstvo še precej prvotno preprosto, primitivno ◊ ekon. prvotna akumulacija kapitala akumulacija kapitala ob prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, zlasti z neekonomskimi, nasilnimi dejanji; lingv. prvotni pomen besede prvôtno prisl.: prvotno je trdil drugače; to so prvotno tropske živali ♪
  17.      psévdomorfóza  -e ž (ẹ̑-ọ̑) min. kristal določene snovi s kristalno obliko snovi, iz katere je nastala: psevdomorfoza topaza po ortoklazu // pojav, da snov ohrani kristalno obliko snovi, iz katere je nastala ♪
  18.      pšênast  -a -o prid. (é) po sestavi, obliki podoben pšenu: pšenasta snov ♪
  19.      púfer  -fra in -ja m (ū) kem. snov, ki preprečuje, da bi se koncentracija vodikovih ionov v raztopini zaradi dodatka kisline ali baze bistveno spremenila ♪
  20.      puhálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. priprava za razprševanje snovi s puhanjem: nanašati barvo s puhalko / ustna puhalka 2. min. priprava za zviševanje temperature plamena s pihanjem: pihati v plamen s puhalko ♪
  21.      puhálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) agr. naprava, ki daje, povzroča močen tok zraka, za premeščanje, odstranjevanje kake snovi: s puhalnikom zmetati seno na kozolec / puhalnik kombajna; puhalnik za seno / vključiti puhalnik ♪
  22.      pulíti  in púliti -im nedov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči: puliti lan, repo; puliti plevel; puliti komu zobe; puliti žeblje iz desk; puliti si obrvi s pinceto // z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz česa sploh: živina puli seno iz jasli; puliti niti iz platna / ekspr. ljudje so se prerivali in si kar pulili časopise iz rok ∙ ekspr. besedo za besedo so morali puliti iz njega s težavo so ga pripravili, da je govoril; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem prihajati do česa: znal je staršem puliti denar / puliti priznanje iz koga pulíti se in púliti se 1. ekspr., v zvezi z za prizadevati si, potegovati se: puliti se za čast; ekipa se puli za prvo mesto ∙ ekspr. za njegove izdelke se kupci kar pulijo jih zelo želijo kupiti; ekspr. dekleta se kar pulijo zanj zelo si prizadevajo pridobiti njegovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. ali te je podkupil, da se tako puliš zanj ga zagovarjaš, braniš; ekspr. za takega strokovnjaka se bodo še pulili si prizadevali za njegovo sodelovanje 2. nar. prepirati se, prerekati se: pulila sta se, kdo ima prav 3. nar. tepsti se, pretepati se: otroci se radi pulijo pulèč -éča -e: puleč si lase, je pobegnila v hišo ♪
  23.      pulverizácija  -e ž (á) teh. drobljenje snovi v prah, upraševanje: pulverizacija premoga ♪
  24.      púnkcija  -e ž (ú) med. vbod z votlo iglo za odvzem telesne snovi, navadno tekočine, nabod: s punkcijo odstraniti gnojno vsebino; punkcija ciste / lumbalna punkcija ♪
  25.      punktírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. pikčati: punktirati ploskev 2. med. vbadati z votlo iglo za odvzem telesne snovi, navadno tekočine: punktirati cisto / punktirati gnoj punktíran -a -o: punktirano mesto ♦ muz. punktirana nota nota, podaljšana s piko ♪

   1.725 1.750 1.775 1.800 1.825 1.850 1.875 1.900 1.925 1.950  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA