Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Snov (1.301-1.325)


  1.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  2.      oblikoválnost  -i ž (ȃ) značilnost snovi, da se da oblikovati: oblikovalnost gline ♪
  3.      oblikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto oblikováti se 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke ♪
  4.      oblikóvnost  -i ž (ọ̄) 1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost 2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost 3. redko oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika ♪
  5.      oblóga  -e ž (ọ̑) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga // navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga 4. redko oblaganje: končati oblogo ◊ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh ♪
  6.      oblóžek  -žka m (ọ̑) predmet ali snov, s katero se kaj obloži: palica z gumijastim obložkom / knjiž., redko: stena je bila prekrita s hrastovimi obložki s hrastovim opažem; bakrena zapestnica s srebrnim obložkom s srebrno prevleko ♪
  7.      obnávljanje  -a s (á) glagolnik od obnavljati: obnavljanje hiše / obnavljanje vinogradov / obnavljanje prijateljstva / obnavljanje ilirizma / obnavljanje učne snovi / obnavljanje poškodovanega tkiva ♪
  8.      obnávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje 2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem 3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto ♦ šol. obnavljati učno snov obnávljati se nanovo rasti, nastajati: rogovje se vsako leto obnavlja / koža, tkivo se obnavlja / celice odmirajo in se obnavljajo obnavljajóč -a -e: obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske; obnavljajoče se celice ♪
  9.      obnovíti  -ím dov., obnóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo 2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem 3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti ● članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim ◊ jur. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov obnovíti se nanovo zrasti, nastati: koža se obnovi; odtrgane lovke se lahko obnovijo / delovna moč se s hrano obnovi obnovljèn -êna -o: obnovljen dom; obnovljeni vinogradi; obnovljeno mladostno prijateljstvo; obnovljeno tkivo ♪
  10.      obóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obok: obočna oblika stropa / obočno stopnišče / obočna opeka / obočna arhitektura ♦ um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka ♪
  11.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
  12.      oborína  -e ž (í) 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni ♪
  13.      obračúnski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na obračun: obračunski pregled; obračunsko poročilo / obračunsko obdobje / obračunski posli; obračunska služba ♦ ekon. notranja obračunska cena cena, ki je določena med enotami v podjetju; fin. obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju; obračunski dolar dolar kot vrednostna enota za obračunavanje v kliringu; obračunski tečaj tečaj za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute ♪
  14.      obrámba  -e ž (ȃ) 1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe; preiti iz obrambe v napad; pripraviti se na obrambo; potisniti sovražnikove čete v obrambo; onesposobiti koga za obrambo; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe; svet za ljudsko, narodno obrambo; v nekaterih državah minister za obrambo 2. varstvo, zaščita: biti brez obrambe; vzeti koga v obrambo; obramba ladij pred minami; obramba proti mrazu 3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja: obramba resnice, stališča 4. šport. faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat: povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba pri kateri brani vse moštvo določen prostor // žarg. obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo: gostje so razbili domačo obrambo; slaba igra obrambe 5. jur. zagovor, zagovarjanje obdolženca: pripraviti, sprejeti obrambo; obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / žarg. na predlog obrambe so obravnavo preložili branilcev ● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove ◊ med. obramba organizma proti bolezni; šah. indijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca; šol. obramba disertacije zagovor disertacije pred komisijo; obramba in zaščita učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite; voj. protiletalska, protiraketna obramba; teritorialna obramba ♪
  15.      obràt 1 -áta m (ȁ á) 1. glagolnik od obrniti: obrat glave / obrat na, v desno, levo; obrat na petah; obrat s celim telesom; obrat nazaj / kot izvrsten letalec zmore tudi hitre obrate / obrat ključa, krmila, ročice / žarg. motor s tri tisoč obrati na minuto vrtljaji 2. dejstvo, da postane kaj (popolnoma) drugačno od prejšnjega: to je bil pomemben obrat v njegovem življenju / nepričakovan obrat v politiki / v tekstu je veliko aforizmov in besednih obratov; stavki so polni tujk in nenavadnih miselnih obratov / knjiž. ta slika predstavlja odločen obrat k naturalizmu preusmeritev ◊ astr. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; ekon. obrat kapitala čas, v katerem se povrne kapital v izhodiščno obliko; kor. četrtinski obrat plesni obrat za 90°; polovični obrat plesni obrat za 180°; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; muz. obrat akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; šport. obrat element umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec spremeni smer vožnje za 180°; krožni obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva ♪
  16.      obratováti  -újem nedov. (á ȗ) biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje; tovarna obratuje neprekinjeno; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / redko stroj je prenehal obratovati delati, delovati // publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka-Dubrovnik; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti; avtobusna proga Ljubljana—Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progi obratujóč -a -e: obratujoča elektrarna ♪
  17.      obravnáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od obravnavati: a) obravnava poročila; obravnava perečih gospodarskih problemov; izčrpna obravnava narodnega vprašanja; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo; publ. predlog bo šel v obravnavo se bo obravnaval b) obravnava predpisane učne snovi c) statistična obravnava podatkov obdelava č) publ. njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo pregled, zdravljenje pri psihiatru 2. jur. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: obravnava bo javna; obravnava bo ob deseti uri; udeležiti se obravnave; končati, odložiti, prekiniti obravnavo; priti na obravnavo; vabilo na obravnavo; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava; glavna obravnava na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe ♪
  18.      obravnávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obravnavati: obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev; psihološko obravnavanje otroka ♪
  19.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  20.      obrízg  -a m (ȋ) snov, s katero se kaj obrizga: obrizgi blata na suknjiču ♦ grad. cementni obrizg ♪
  21.      obrnítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obrniti: obrnitev kovanca / obrnitev umetnosti k vsakdanji resničnosti ◊ muz. obrnitev akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; obrat akorda ♪
  22.      obstòj  -ôja m (ȍ ó) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj ∙ vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel ♪
  23.      obstójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno ♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne ● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina ♪
  24.      obstójnost  in obstôjnost -i ž (ọ́; ó) knjiž. obstoj, obstajanje, bivanje: ta indiferentnost je osnova njene obstojnosti; sile, ki omogočajo razvoj in obstojnost naroda ♪
  25.      obtežílo  -a s (í) predmet, snov za obtežitev: podstavek je napolnjen z obtežilom; obtežila na ladijskem dnu / obtežilo za pisma obtežilnik ♪

   1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA