Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Snov (1.276-1.300)


  1.      nítnica  -e ž (ȋ) tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit: nitnice dvigajo in spuščajo osnovne niti ◊ bot. rastlina z nasprotnimi listi in navadno rožnatimi cveti v socvetjih, Spergularia ♪
  2.      níz  -a m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. drobni predmeti, nabrani na vrvici, žici: niz biserov, jagod; čez prsi ji je visel niz zlatnikov 2. knjiž. vrsta, linija: nepretrgan niz utrdb nad reko / niz otokov // skupina, enota: stavek je niz besed; drugi niz nalog, vprašanj 3. publ. večja količina, množina: to dokazuje niz dejstev; obstaja še niz nerešenih vprašanj / osnoval je cel niz zborov 4. šport. del nekaterih iger z žogo, v katerem zmaga tista stran, ki prva osvoji določeno število točk in dve več kot nasprotnik: dobiti, izgubiti niz; prvi niz / vodil je v vseh nizih ◊ elektr. niz podatkov urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku; izhodni, vhodni niz podatkov; geom. niz točk množica točk na črti; meteor. niz (meteoroloških) podatkov podatki meteoroloških opazovanj za daljše časovno obdobje ♪
  3.      nízek  -zka -o prid., nížji (í) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo / nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji ● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine ◊ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu nízko prisl.: sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki ∙ preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh ♦ šol. nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov nízki -a -o sam.: nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega ♪
  4.      nižješólski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nižje razrede osemletne gimnazije: nižješolski profesorji ∙ nižješolska izobrazba nižja, osnovnošolska izobrazba ♪
  5.      normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave // ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno // ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose ∙ ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen ◊ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic normálno 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega ♪
  6.      normálka  -e ž (ȃ) 1. v stari Avstriji osnovna šola v glavnih mestih dežel z obsežnim, popolnim učnim programom: končati, obiskovati normalko; normalka v Celovcu, Ljubljani 2. v nekaterih deželah šola za poklicno usposabljanje učiteljev ♪
  7.      nosílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  8.      nòv  nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno // ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar ● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ◊ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo... ♪
  9.      novelístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na novelistiko: novelistična proza / novelistična snov novelístično prisl.: novelistično obdelana zgodba ♪
  10.      novíčarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na novičarje: novičarska miselnost / zgodba je spletena iz izrazito novičarske, reportažne snovi ♪
  11.      nújen  -jna -o prid., nújnejši (ū) 1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere 2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva 3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga ◊ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; jur. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo nújno prisl.: nujno hoče govoriti z vami; nujno potrebuje sobo / v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš ♦ ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše ♪
  12.      nukleínski  -a -o prid. (ȋ) biol., kem., v zvezi nukleinska kislina organska snov, ki jo sestavljajo organska baza, sladkor in fosforjeva kislina: odkritje nukleinske kisline v virusih; nukleinska kislina in beljakovine ♪
  13.      nukleón  -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec, ki nastopa v obliki protona ali nevtrona: nukleoni in nevtroni ♪
  14.      numêričen  -čna -o prid. (é) knjiž. nanašajoč se na številke ali števila; številčen, številski: numerični podatki; numerična preglednica / določiti numerično vrednost / biti v numerični premoči / črkovni in numerični znaki ◊ elektr. numerične operacije računalniške operacije seštevanja, odštevanja, deljenja in množenja; fiz. numerična apertura število, ki pove, kolikšno območje se zajame z optično napravo; geom. numerična ekscentričnost elipse, hiperbole količnik oddaljenosti gorišča od središča in polovice dolžine velike osi; mat. numerična analiza analiza z numeričnimi metodami; disciplina matematike, ki se ukvarja z numeričnimi metodami; numerična metoda metoda računanja s posebnimi števili; psih. numerični faktor sposobnost za računske operacije, zlasti osnovne numêrično prisl.: numerično urejeni podatki ♪
  15.      ob...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti g) same dovršnosti: občutiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica ♪
  16.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  17.      óbčina  -e ž (ọ̑) 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / delati na občini / občina Grosuplje // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo ◊ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin ♪
  18.      občutljív  -a -o prid., občutljívejši (ȋ í) 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga ● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti ♪
  19.      obdájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi // biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko // biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode ♪
  20.      obdávčenje  -a s (ȃ) glagolnik od obdavčiti: odtegniti se obdavčenju; obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov ♦ ekon. linearno ali proporcionalno obdavčenje za isti znesek, isti odstotek; pavšalno obdavčenje pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove; obdavčenje po katastru na osnovi katastrskega dohodka ♪
  21.      obdélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati // žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti // na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije // načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila // publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala ◊ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki ♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača ♪
  22.      obdelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal ◊ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja ♪
  23.      objektíven  -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
  24.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  25.      obligatóren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. obvezen, predpisan: obisk osnovne šole je obligatoren; obligatorna prijava sumljivih obolenj ♦ jur. obligatorni pripor ♪

   1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA