Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sla (6.159-6.183)


  1.      smókvovec  -vca m (ọ̑) nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi in sočnimi, sladkimi sadovi: nasad smokvovcev ♪
  2.      smolár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z nabiranjem, pridobivanjem smole: smolarji in drvarji 2. slabš. čevljar: kateri smolar ti je naredil te čevlje ♪
  3.      smôlec  -lca m (ō) slabš. čevljar: smolec je popravil čevlje ♪
  4.      smótra  -e ž (ọ̑) zastar. revija: izšla je nova smotra / prirediti pevsko smotro ♪
  5.      smrád  -ú in -a m, mn. smradóvi tudi smrádi (ȃ) neprijeten vonj: smrad prihaja, se širi; zavohati smrad; hlevski smrad; hud, zadušljiv smrad; smrad po mrhovini ● slabš. ta smrad nam ne bo ukazoval ničvreden, malovreden človek ♪
  6.      smradúh  -a m (ū) slabš. kdor smrdi: nočem sedeti s tem smraduhom ♪
  7.      smrčúh  -a m (ū) slabš. kdor smrči: zbudi tega smrčuha ♪
  8.      smrdè  -éta m (ȅ ẹ́) slabš. neprijeten, zoprn, slab človek: takle smrde nam je pokvaril razpoloženje ♪
  9.      smrdè  -éta s (ȅ ẹ́) slabš. neprijeten, zoprn, slab človek: kdo pa je tisto smrde, ki hodi za nami ♪
  10.      smrdéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: pokvarjena hrana smrdi; nekatere rastline zelo smrdijo; smrdel je po znoju; brezoseb. smrdelo je po zažganem, po žveplu; smrdi kot dihur, kuga zelo, močno // ekspr. oddajati, dajati vonj sploh: vsaka stvar po svoje smrdi; brezoseb.: iz ust mu smrdi; v kuhinji je smrdelo po česnu in ribah 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: knjiga smrdi po pornografiji; brezoseb. smrdi po vojni 3. z dajalnikom imeti, čutiti odpor do česa: cigarete ji ne smrdijo; hrana mu smrdi / ekspr. delo, učenje mu smrdi / ekspr. vsa ta stvar mi nekam smrdi ● preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi smrdèč -éča -e: prišel je domov, smrdeč po vinu; smrdeča voda; smrdeče in zatohlo dvorišče ♪
  11.      smrdljívec  -vca m (ȋ) 1. ekspr. kdor smrdi: odmakniti se od smrdljivca 2. slabš. neprijeten, zoprn, slab človek: ta smrdljivec ne bo hodil z nami 3. star. petrolej: naliti smrdljivec v petrolejko ● zastar. popili so skoraj pol litra smrdljivca žganja ♪
  12.      smrdljívka  -e ž (ȋ) 1. ekspr. ženska, ki smrdi: presesti se proč od smrdljivke 2. slabš. neprijetna, zoprna, slaba ženska: te smrdljivke ne želim več videti 3. star. petrolejka: v gostilni so prižgali smrdljivke ◊ bot. lističasta goba z votlim betom in rjavkastim klobukom, Russula foetens; gozdna rastlina z deljenimi listi, rumenimi cveti v koških in neprijetno dišečim mlečkom, Aposeris foetida ♪
  13.      smrdúh  -a m (ū) slabš. 1. kdor smrdi: spravite te smrduhe iz hiše / kot psovka smrduh prekleti 2. neprijeten, zoprn, slab človek: zakaj hodi ta smrduh k tebi ● knjiž. loviti smrduhe skunke ♪
  14.      smrdúha  -e ž (ū) slabš. ženska, ki smrdi: naj gre iz hiše ta smrduha ♪
  15.      smrdúlja  -e ž (ú) slabš. ženska, ki smrdi: naženi to smrduljo ♪
  16.      smŕkavec  -vca m (ŕ) slabš. razposajen, objesten nedorasel fant: kateri smrkavec je to naredil; jezil se je na smrkavce, ki so mu izpustili zračnico / kot psovka smrkavec nesramni // ekspr. nedorasel fant sploh: takrat sem bil še smrkavec; njegov sin je smrkavec petnajstih let ♪
  17.      smŕkelj  -klja m (ŕ) 1. sluzast izcedek, ki se izloča skozi nos: smrkelj mu visi iz nosa; obrisati smrkelj; gnojen smrkelj 2. slabš. razposajen, objesten otrok: ta smrkelj prav nič ne uboga; to je rekla njena hči, ta smrkelj / kot psovka smrkelj smrkavi ● nar. purmanov smrkelj okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir ♪
  18.      smŕkež  -a m (ȓ) zool. manjša sladkovodna riba rumeno rjave barve s temnimi progami vzdolž telesa, Acerina schraetser ♪
  19.      smŕklja  -e ž (ȓ) slabš. razposajeno, objestno nedoraslo dekle: smrklje so se jim posmehovale / kot psovka smrklja smrkava // ekspr. nedoraslo dekle sploh: takrat sem bila še smrklja ♪
  20.      smrkóvje  tudi smŕkovje -a s (ọ̑; ŕ) slabš. razposajeni, objestni otroci, zlasti dečki: smrkovje uničuje zelenice / kot psovka presneto smrkovje // ekspr. otroci, mladina sploh: v kino hodi samo smrkovje ♪
  21.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  22.      smŕten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na smrt: iz bolnikovih ust je prihajalo smrtno hropenje / smrtni pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju / smrtni boj umiranje, agonija / kačji pik je lahko smrten; smrtna doza strupa; smrtna rana; opekline so bile smrtne / povečalo se je število nesreč s smrtnim izidom; ob novih zdravilih so smrtni primeri zelo redki; vojna je zahtevala veliko smrtnih žrtev / zgodila se je smrtna nesreča; rešiti človeka iz smrtne nevarnosti; pren., ekspr. zadati kolonializmu smrtni udarec // knjiž. umrljiv: vsi smo smrtni 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: povsod je bila smrtna tišina; smrtna utrujenost; oči so se mu zabliskale v smrtnem sovraštvu ● žarg., avt. smrtni sedež sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. prišla je njegova smrtna ura umrl je; ekspr. spati smrtno spanje biti mrtev ◊ biol. smrtni gen gen, ki povzroči smrt organizma, še preden je ta zrel za razmnoževanje; letalni gen; jur. smrtna kazen kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; smrtna obsodba; rel. smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; šport. smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko smŕtno prisl.: pri delu se je smrtno ponesrečil; smrtno se prestrašiti; smrtno užaliti koga; biti smrtno bled; rana je bila smrtno nevarna; smrtno resen obraz ♪
  23.      smúč  -a m (ȗ) zool. večja sladkovodna riba zelenkaste barve s temnejšimi prečnimi progami, Lucioperca lucioperca: loviti smuče in okune ♪
  24.      smúčanje  -a s (ȗ) glagolnik od smučati: ponesrečiti se pri smučanju; smučanje in plavanje / čevlji za smučanje / razvoj smučanja pri nas / tekmovalno smučanje; vodno smučanje ali smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln / iti na smučanje se smučat ♦ šport. alpsko smučanje smuk, slalom in veleslalom; klasično smučanje tek na smučeh in skakanje ♪
  25.      smúk  -a m (ȗ) šport. smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po veliki strmini med redko postavljenimi vratci: tekmovati v smuku; proga za smuk; slalom, veleslalom in smuk / žarg. voziti smuk tekmovati v smuku ♪

   6.034 6.059 6.084 6.109 6.134 6.159 6.184 6.209 6.234 6.259  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA