Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sla (5.634-5.658)


  1.      razkošátiti se  -im se dov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila 2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila 3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil neglede na druge 4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil ∙ ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel razkošáten -a -o: razkošatene veje ♪
  2.      razkrákati se  -am se dov. (ȃ) 1. začeti (zelo) krakati: vrane so se razkrakale 2. slabš. razgovoriti se: preveč si se razkrakala, utihni ♪
  3.      razkrínkati  -am dov. (ȋ) sneti krinko: razkrinkati pustno šemo; maškare so se razkrinkale // ekspr. narediti, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: na sestanku so ga razkrinkali; z govorjenjem se je sam razkrinkal / razkrinkati imperialistično politiko / članek je razkrinkal nepoštenost nekaterih sodelavcev razkril; razkrinkati zaroto odkriti; policija je končno razkrinkala nevarnega zločinca našla, odkrila razkrínkan -a -o: razkrinkan goljuf; razkrinkani sovražni načrti ♪
  4.      razkròj  -ôja m (ȍ ó) glagolnik od razkrojiti: pospeševati, povzročiti razkroj kake snovi; hiter, počasen razkroj; razkroj gnoja; razkroj hranilnih snovi v telesu; produkti razkroja / razkroj beljakovin; razkroj škroba v sladkor / začel se je razkroj sovražne vojske; zaradi nesoglasij je prišlo do razkroja stranke / moralni, politični, socialni razkroj / biti v razkroju ♪
  5.      razléči se  -léžem se dov., razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se; nam. razléč se in razlèč se (ẹ́ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom 1. razširjajoč se postati slišen: po dolini se je razleglo grmenje topov; iz hiše se je razleglo petje; po dvorani se je razlegel vesel smeh; brezoseb. zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli 2. knjiž. pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini: po dolini se je razlegla siva megla // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: tišina se je razlegla po prostoru ♪
  6.      razlégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom 1. razširjajoč se postajati slišen: ob napadu so se razlegali bojni kriki; petje se je razlegalo daleč naokoli; iz hiše se je razlegalo vpitje; zvonjenje se je razlegalo po dolini; brezoseb. zavpil je, da se je razlegalo po hiši; pren., knjiž. pesnikov glas se je razlegal po vsej domovini 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: po zemlji se je razlegal mir / grenkoba se mu je razlegala po obrazu ♪
  7.      razlíka  -e ž (ȋ) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno 2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko 3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike 5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji ● on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali ◊ šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  8.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
  9.      razlívati  -am nedov., tudi razlivájte; tudi razlivála (í) 1. nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino: razlivati vodo po tleh; juha se mu je razlivala po prtu / posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival 2. knjiž., ekspr. oddajati, razširjati v velikih količinah: luč je razlivala svetlobo po sobi; čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba / po dolini se je razlivala pesem zvonov razlívati se 1. tekoč čez rob se pojavljati na razmeroma veliki površini: nekoč se je tu razlivala lava; potok se razliva čez bregove / voda je kipela in se razlivala čez rob posode 2. ekspr. množično se premikati z enega mesta na več mest: množica je bežala in se razlivala po ulicah 3. ekspr. biti opazen, viden: preko njenega obraza se je razlival nenavaden mir 4. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: občutek ugodja se mu je razlival po vsem telesu razlivajóč -a -e: držal je žlico, razlivajoč juho po obleki; svetloba, razlivajoča se po pokrajini ♪
  10.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
  11.      razločíti  in razlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza; v daljavi je že lahko razločil obris koče; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl 2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne; komaj je razločil obraze; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti 3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila razločíti se in razlóčiti se star. raziti se, posloviti se: razločila sta se brez pozdrava; po teh besedah sta se razločila razlóčen -a -o: nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni ♪
  12.      razmejeváti  -újem nedov. (á ȗ) določati, označevati mejo med čim: razmejevati zemljišča / razmejevati duševne pojave med seboj / razmejevati dobro od slabega ločevati ♪
  13.      razmejíti  -ím dov., razméjil (ȋ í) določiti, označiti mejo med čim: razmejiti zemljišča / razmejiti države / razmejiti realizem in naturalizem / razmejiti dobro od slabega ločiti ♪
  14.      razméra  -e ž (ẹ̑) nav. mn., navadno s prilastkom 1. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi, odnosi, ki vplivajo na življenje, dejavnost koga: razmere se spreminjajo; prilagoditi se razmeram; v takih razmerah ni mogoče delati; živeti v dobrih, slabih razmerah; razmere v družbi, državi, tovarni; razmere v njegovi družini so zelo težke / delovne razmere; gmotne, stanovanjske razmere; gospodarske, kulturne, politične razmere; razmere v znanosti // kar je opredeljeno z določenimi dejstvi na kakem območju in more vplivati na kako dejavnost: podnebne, vremenske razmere; poročilo o snežnih razmerah / prometne razmere v turistični sezoni 2. publ. mera, razsežnost: bazen olimpijskih razmer / stavka je zavzela velike razmere ● zastar. njuna razmera je bila skrivnost njuno ljubezensko razmerje; publ. v razmerah popolne svobode in neodvisnosti v popolni svobodi in neodvisnosti; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire ♪
  15.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  16.      raznêsti  -nêsem dov., raznésel raznêsla (é) 1. z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest: raznesti vabila po hišah / s čevlji raznesti blato / veter je raznesel seme // z nošenjem, prenašanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: otroci so raznesli igrače / evfem. vdrli so v trgovino in raznesli, kar se je dalo pokradli 2. nav. ekspr. razširiti, razglasiti: raznesti novico po vasi; povsod je raznesel, da se je vrnila; to se je hitro razneslo po mestu; brezoseb. razneslo se je, da je umrl 3. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: vino je razneslo sod; brezoseb. cev, parni kotel je razneslo 4. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razneslo jo bo od jeze, radovednosti raznesèn tudi raznešèn -êna -o: razneseni časopisi; novica, raznesena po vasi ♪
  17.      razočárati  -am dov. (ȃ) vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj: igralec je gledalce razočaral; prijatelj ga je zelo razočaral; razočarati se nad sodelavci / razstava je obiskovalce razočarala; tako življenje ga je razočaralo ∙ publ. naši igralci so na prvenstvu razočarali so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha razočáran -a -o: razočarani obiskovalci; razočaran obraz; nad njim je bil zelo razočaran ♪
  18.      razodéti  -dénem dov., razodêni razodeníte (ẹ́) 1. odstraniti zlasti odejo z ležeče osebe: razodeti spečega otroka; bolnik se je v spanju razodel 2. ekspr. narediti, da kaj izve kdo drug: razodeti komu svoje misli; razodeti resnico, skrivnost; nikomur se ni razodela / razodel ji je svojo ljubezen izpovedal; razodeti komu svoje želje povedati ∙ ekspr. razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; ekspr. razodelo se bo, kdo je kriv postalo bo jasno, očitno 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: njen glas jim je razodel, kako zelo trpi; njen pogled mu je vse razodel razodéti se knjiž., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: to stališče se je razodelo kot oportunistično razodét -a -o: razodeta skrivnost; otrok je bil vso noč razodet ♪
  19.      razpečáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb: razpečati ponarejene bankovce, mamila 2. knjiž. razdeliti, razposlati: založba je razpečala knjige ● zastar. vse blago so že razpečali razprodali ♪
  20.      razpíhati  -am dov., tudi razpihájte; tudi razpihála (í) 1. s pihanjem povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: razpihati ogenj, žerjavico // ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: to je samo razpihalo njegovo jezo, strast 2. s pihanjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihal oblake; razpihati kosme vate po prostoru razpíhan -a -o: razpihana žerjavica ♪
  21.      razpihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s pihanjem povzročati, da kaj močneje zagori, zažari: razpihovati ogenj, žerjavico // ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: razpihovati sovraštvo 2. s pihanjem povzročati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihoval seme ♪
  22.      razpoložênje  -a s (é) navadno s prilastkom 1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje; zna obvladati svoje razpoloženje; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje; dobro, veselo, ekspr. sončno razpoloženje; nestalno, spremenljivo razpoloženje; trenutno razpoloženje / pokvariti komu razpoloženje dobro razpoloženje / biti v dobrem razpoloženju / duševno razpoloženje // kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno razpoloženje pesmi / pri slikanju imeti smisel za razpoloženje; ekspr. v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj 2. kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje; v dvorani je svečano razpoloženje / avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa // kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje / delovno razpoloženje v kolektivu 3. publ. usmerjenost, naravnanost: ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja; protidemokratično razpoloženje ● ekspr. prijateljsko razpoloženje do soseda naklonjenost ♪
  23.      razpoložíti  -ím dov., razpolóžil (ȋ í) 1. knjiž. spraviti v dobro razpoloženje, v dobro voljo: trudili so se, da bi ga razpoložili; bil je slabe volje, nič ga ni moglo razpoložiti / to ga je dobro razpoložilo 2. star. razložiti, razpostaviti: odprla je kovček in razpoložila stvari po mizi razpoložíti se star. udobno, sproščeno leči: utrujen popotnik se je razpoložil po klopi razpoložèn -êna -o navadno s prislovnim določilom 1. ki je v takem duševnem stanju, kot ga nakazuje določilo: veselo razpoloženi ljudje; biti dobro, neugodno, slabo razpoložen / zbudil se je razpoložen dobro razpoložen, dobre volje // v danem času pripravljen, sposoben za kaj: na predstavi igralec ni bil razpoložen / biti razpoložen za delo, igro 2. publ. usmerjen, naravnan: antifašistično razpoloženi ljudje; biti revolucionarno razpoložen ● ekspr. do soseda je prijateljsko razpoložen mu je naklonjen ♪
  24.      razpotegníti  in razpotégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razpotegniti živali gobec / skoraj bi ga razpotegnili, tako so ga vlekli 2. raztegniti: s težavo je razpotegnil naslanjač / razpotegniti ustnice v nasmeh / frontno črto so razpotegnili do hiš / kolona se je razpotegnila / trenutki se razpotegnejo v celo uro / sence so se razpotegnile ● ekspr. obraz se mu je razpotegnil, ko je to slišal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, žalost; ekspr. razpotegnil se je v dolgega fanta zelo je zrasel razpotégnjen -a -o 1. deležnik od razpotegniti: razpotegnjen obraz; med njivami razpotegnjeni travniki; film je preveč razpotegnjen; bolestno razpotegnjena usta 2. ekspr. dolg, podolgovat: letalo z razpotegnjenim trupom / razpotegnjena vas ♪
  25.      razprávljati 2 -am nedov., stil. razpravljájte; stil. razpravljála (á) star. slačiti: razpravljati otroka; začela se je razpravljati ♪

   5.509 5.534 5.559 5.584 5.609 5.634 5.659 5.684 5.709 5.734  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA