Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sla (4.134-4.158)


  1.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  2.      ómen  -a m (ọ̄) knjiž. znamenje, kateremu se pripisuje, da kaj napoveduje: to je dober, slab omen za prihodnost ♪
  3.      ominózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki napoveduje zlasti kaj slabega, hudega: vojna je ominozna beseda / ominozni ukrepi ♪
  4.      omladíti  -ím dov., omládil (ȋ í) star. pomladiti: s kopelmi omladiti telo / vino je starca omladilo omladíti se pomladiti se: drevje se je spomladi omladilo ● star. hruške so se omladile in postale sladke so postale godne; star. luna se je omladila nastopil je prvi krajec ◊ agr. omladiti lan izgoditi omlajèn -êna -o: imeti omlajen obraz ♪
  5.      omléden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nav. ekspr. 1. brezokusen, neokusen: brez začimb je jed omledna // zelo, neprijetno sladek: omledna pijača / omleden okus 2. čustven, a vsebinsko prazen: omledne pesmice za otroke; omledno vzdihovanje / omleden pesnik omlédno prisl.: omledno govoriti ♪
  6.      omléta  -e ž (ẹ̑) jed iz jajc, malo sladkorja in moke z različnimi nadevi: peči omlete / gnjatna, skutina omleta ♪
  7.      omòt  -óta m (ȍ ọ́) knjiž. 1. ovoj, ovitek: omot se je raztrgal; papirnati omot; omot iz polivinila 2. redko kuverta: dati vizitko v omot; napisati naslov na omot 3. paket, zavoj: poslati omot po pošti; prenašati težke omote ♪
  8.      omótica  -e ž (ọ̑) 1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica; zdramiti se iz omotice; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne omotice nezavesti, omedlevice 2. zastar. omotična snov, sredstvo: primešati pijači omotice ♪
  9.      omótičnost  -i ž (ọ̄) značilnost, stanje omotičnega: omotičnost bolnika; omotičnost od vina / obšla, prevzela ga je omotičnost omotica ♪
  10.      omotíti  in omótiti -im dov. (ȋ ọ́) knjiž. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet ∙ ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala 2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi omóten stil. omóčen -a -o: omoten od dima, pijače ♪
  11.      omožíti se  -ím se dov., omóžil se (ȋ í) raba peša, v zvezi z osebo ženskega spola poročiti se: že zdavnaj bi se lahko omožila / omožiti se na kmetijo omožíti ekspr. dati, oddati v zakon: omožiti hčer / dobro, slabo jo je omožila omožèn -êna -o: ima dve omoženi sestri ♪
  12.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
  13.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  14.      omršavéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati zelo suh, zelo shujšan: voli so ob slabi krmi kmalu omršaveli; ekspr. oče je od skrbi čisto omršavel omršavèl in omršavél -éla -o: omršavel obraz; omršavela živina ♪
  15.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  16.      onákšen  -šna -o prid. (ā) star., navadno v zvezi takšen in onakšen takšen in drugačen: prinesli so mu kruh, slanino, meso takšno in onakšno ♪
  17.      onè  -éta s (ȅ ẹ́) slabš. izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: jaz da bi se odkrival pred takim onetom ♪
  18.      onegá  zaim. neskl. (á) nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega; takale onega, pa se nosi kot grofična; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one ♪
  19.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  20.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  21.      onkológ  -a m (ọ̑) zdravnik specialist za onkologijo: poslati pacienta k onkologu ♪
  22.      opájati  -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
  23.      opalíti  in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda ♪
  24.      opánka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah ♪
  25.      opáriti  -im dov. (á ȃ) 1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro: opariti otroka pri kopanju; opariti se po roki; opariti se z juho, kropom, oljem 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je oparila cvetje, listje ● star. opariti kruh popariti opárjen -a -o: oparjena roka; od slane oparjene šipkove jagode ♪

   4.009 4.034 4.059 4.084 4.109 4.134 4.159 4.184 4.209 4.234  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA