Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sla (1.651-1.675)


  1.      gòl  gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
  2.      golída  -e ž (í) posoda za molžo, navadno z enim ušesom: vzela je golido in odšla molst; polna golida mleka / ekspr. prinesla mu je celo golido čaja zelo veliko ♪
  3.      golovrátka  -e ž (ȃ) golovrata kokoš: to jajce je znesla golovratka, ne čopka ♪
  4.      gólsniti  -em [u̯s] dov. (ọ́ ọ̑) slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: nobene besede ni golsnil / niti golsniti si ni upal // povedati, omeniti: obljubil mu je, da ne bo nikomur golsnil o tem ♪
  5.      gólšarica  -e [u̯š] ž (ọ̑) nav. mn., zool. majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim delom telesa, Gasteropelecidae ♪
  6.      gólt  -a [u̯t] m (ọ̑) ekspr. žrelo, grlo: zinil je, da se mu je videlo v golt; grižljaj se mu je zataknil v goltu ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen // slabš., redko usta: zaprl mu je golt ◊ anat. prehod iz ustne votline v žrelo ♪
  7.      goltáč  -a [u̯t] m (á) slabš., redko požrešnež: to ti je pravi goltač ♦ vet. konj, ki iz razvade požira zrak ♪
  8.      goltánec  -nca [u̯t] m (á) ekspr. sprednji, srednji del vratu; grlo: stiskal ga je za goltanec; zgrabiti koga za goltanec / kost se mu je zataknila v goltancu // slabš., redko usta: zamašiti komu goltanec ● ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu ♪
  9.      góltnež  -a [u̯t] m (ọ̑) slabš., redko požrešnež: takšen goltnež je, da bi najraje vse sam pojedel ♪
  10.      góltnost  -i [u̯t] ž (ọ̄) slabš., redko požrešnost: vsi so ga poznali po njegovi goltnosti ♪
  11.      gomezljív  -a -o [mǝz in mez] prid. (ȋ í) ekspr. ki gomazi: gomezljive mravlje / obšla ga je gomezljiva zona ♪
  12.      gòn  gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
  13.      gondoljêr  -ja m (ȇ) kdor kaj prevaža z gondolo: gondoljerji veslajo stoje; beneški gondoljerji ♪
  14.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  15.      gôrek  in gorák gôrka -o in -ó prid., gorkéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel: gorek čaj; gorka jed; juha je še gorka; splezal je na gorko peč; umil se je v gorki vodi / gorek dan; gorka južna sapa; gorko vreme / imeti gorke roke // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja; gorka soba; gorko spomladansko sonce; pren. imel je prijazen, gorek dom 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč; mene ne zebe, imam gorko obleko 3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen, sovražen: gorek mi je; že dalj časa sta gorka drug drugemu; vsak dan so nam bolj gorki 4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub ● ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen gorkó in gôrko prisl.: gorko čutiti, obžalovati; sonce gorko sije; gorko zakurjena soba gôrki -a -o sam.: ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; pog., ekspr. prisolil mu je par gorkih dal mu je nekaj klofut; pog. še nič gorkega ni imel danes v želodcu še nobene tople jedi ni pojedel; tu smo na gôrkem in górkem ♪
  16.      goréti  -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
  17.      gorján  in gorjàn -ána m (ȃ; ȁ á) kdor živi v hribih ali je doma s hribov: gorjani, dolinci in meščani; navade gorjanov / slabš. gorjan je in ne pozna olike ♪
  18.      gorjánec  -nca m (ā) kdor živi v hribih ali je doma s hribov: gorjanci in nižinci / slabš. čisto navaden zarobljen gorjanec je ♪
  19.      gorjánka  -e ž (ā) ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov: noša gorjank / slabš. v mesto je pripeljal robato gorjanko ♪
  20.      gorjé  -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑) 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo // kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva 2. v medmetni rabi izraža a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne ♪
  21.      górji  -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: gorjega dejanja ni mogel storiti; tako življenje je gorje od smrti 2. lepši: on je še gorji kot ti / njegovi konji so lepši in gorji boljši; bila je najgorje dekle; prim. gorši ♪
  22.      gorjúpost  -i ž (ū) knjiž. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenkost: obšla jo je gorjupost / okusil je gorjupost življenja ♪
  23.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  24.      górši  -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: znašel se je sredi najgoršega boja; bil je najgorši učenec v razredu 2. lepši: bila je zala, da ni bilo gorše od nje // boljši: njegovi konji so lepši in gorši; dober kosec je, a sosed je še gorši; prim. gorji ♪
  25.      gós  -í ž (ọ̑) 1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga; gojiti, pitati gosi; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu ♦ zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis 2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos; ta gos mi ne bo ukazovala; neumna, zaljubljena gos ♪

   1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA