Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sla (1.201-1.225)


  1.      diják  -a m (á) učenec srednje šole: šolo obiskuje tisoč dijakov; priden, slab, vzoren dijak; dijak odličnjak; dijak klasične gimnazije; dijak tretjega razreda / zastar. vseučiliški dijak študent ♪
  2.      díka  -e ž (í) zastar. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike ♪
  3.      diletánt  in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant ♪
  4.      diletantízem  -zma m (ȋ) slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: tako pisanje je diletantizem; očitajo mu diletantizem; gledališki diletantizem; boj zoper sleherni diletantizem v stroki; zmaga umetnosti nad diletantizmom ♪
  5.      diletántstvo  -a s (ā) 1. slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: preseda mi že njegovo diletantstvo 2. ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: razvoj dramatskega diletantstva na podeželju ♪
  6.      dímast  -a -o prid. (í) 1. podoben dimu: dimasti oblaki; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna // ki je temno sive barve: dimasto govedo 2. poln dima: dimast plamen; dimasto ozračje nad mestom 3. sajast, okajen: dimasti tramovi; dimasta svetilka je slabotno brlela dímasto prisl.: dimasto bele meglice ♪
  7.      dímnik  -a m (ȋ) kanal za odvajanje dima: očistiti, omesti dimnik; iz dimnika se vali gost dim / dimnik slabo vleče ne odvaja dobro dima / nad strehami se dvigajo počrneli dimniki; visoki tovarniški dimniki; dimnik lokomotive ● iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano; se bo hitro pozabilo ♪
  8.      dínar  -ja m, pri označevanju vrednosti, cene dínar dinárja in dínarja (ȋ; ȋ ȃ, ȋ) denarna enota Jugoslavije in nekaterih drugih držav: tole stane dva dinarja in petdeset par; škoda znaša več milijonov dinarjev; za delo je plačal dvajset tisoč dinarjev; vstopnice so po pet dinarjev [5 din] / prizadevanja za stabilizacijo dinarja / novi, stari dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju 1 : 100 ♦ fin. devizni dinar računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju; obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju // kovanec v vrednosti te enote: dinarji so se žvenketaje razsuli po tleh; imaš dva dinarja? ● ekspr. nimam niti dinarja nimam popolnoma nič denarja; metati dinar odločiti se glede na to, na katero stran pada (dinarski) kovanec; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; publ. naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš ♪
  9.      dínja  -e ž (ȋ) kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen rumeni sladki sad: jesti dinje; na trgu prodajajo dinje in lubenice; saditi dinje; marmelada iz dinj ♪
  10.      dionízije  -zij ž mn. (í ȋ) pri starih Grkih slavje v čast boga Dioniza: dionizije in starorimske bakanalije ♪
  11.      diplománt  -a m (ā á) kdor je diplomiral: diplomanti slavistike odhajajo predvsem v profesuro; povojni diplomanti; diplomanti glasbene, igralske akademije; skrbeti za izpopolnjevanje diplomantov; število diplomantov narašča iz leta v leto / diplomant ekonomske srednje šole ♪
  12.      diplomírati  -am dov. in nedov. (ȋ) opraviti zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: diplomirati na medicinski fakulteti, slavistiki; diplomirati v rednem roku; diplomirati z odličnim uspehom diplomíran -a -o: diplomirani ekonomist, pravnik; diplomirana babica; diplomirani inženir akademski naslov za diplomanta tehniške fakultete, visoke šole ♪
  13.      dirigírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami 2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo; dirigirati proizvodnjo; administrativno dirigirati gospodarsko organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili dirigíran -a -o: dirigirana trgovina; dirigirana umetnost; centralno dirigirano gospodarstvo ♦ voj. dirigirani izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  14.      dísaharíd  -a m (ȋ-ȋ) kem. sladkor, ki je sestavljen iz dveh monosaharidov ♪
  15.      disociírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. razpadati v enostavnejše molekule, ione, atome: del molekul soli v vodi disociira disociíran -a -o: disociiran elektrolit; slabo disociirana kislina; pren. čas in prostor sta v noveli močno disociirana ♦ psiht. disociirano mišljenje nenormalno, navadno bolezensko povezano mišljenje ♪
  16.      distributíven  -vna -o prid. (ȋ) ki opravlja distribucijo: slaba organizacija distributivnega aparata; distributivno omrežje ♪
  17.      ditirámb  -a m (ȃ) 1. pri starih Grkih zborovska pesem v čast bogu Dionizu: prepevati ditirambe 2. lit. pesem, ki proslavlja kako osebo ali predmet, slavospev: pisati ditirambe ♪
  18.      díva  -e ž (ȋ) star., navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka; zvezda, zvezdnica: filmska, operna diva / šalj. postala je prava diva ♪
  19.      divják  -a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu ♪
  20.      divjákinja  -e ž (á) 1. slabš. ženska, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: prej prijazna ženska se je spremenila v divjakinjo 2. pripadnica divjega plemena ♪
  21.      divjáštvo  -a s (ȃ) slabš. divjaško početje ali dejanje: kar počne, je pravo divjaštvo; divjaštva tujih vojakov // lastnost divjega, divjaškega človeka: drži se ga še divjaštvo in surovost ◊ zgod. divjaštvo po Morganu in Engelsu prva stopnja v razvoju človeške družbe ♪
  22.      dívji  -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪
  23.      dizel  -zla tudi diesel -sla [dízl] m (ȋ) strojn. motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo plinsko olje: delovanje dizla; neskl. pril.: dizel generator dizel s prigrajenim (električnim) generatorjem; dizel lokomotiva; dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh; uvesti dizel-električno vleko / dizel motor dizel ♪
  24.      dôba  -e ž (ó) 1. s prilastkom omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe ● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal ◊ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu ♪
  25.      dobáviti  -im dov. (á ȃ) oskrbeti kupca z naročenim blagom: ne moremo vam dobaviti kuriva v tako kratkem času; dobaviti živila v večjih količinah // redko dostaviti, poslati: dobaviti špecerijo na dom ♪

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA