Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sir (1.201-1.225)


  1.      obrámben  -bna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrambo: obrambni jarek, nasip, stolp, zid; izdelati obrambni načrt; oslabiti obrambni sistem nasprotnika; obrambno sredstvo / obrambni položaj; obrambna postojanka / obrambna moč države / obrambna vojna; napadalno in obrambno orožje / obrambni igralec ◊ med. obrambna moč organizma; nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; voj. obrambna linija; ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega področja obrámbno prisl.: moštvo je igralo obrambno ♪
  2.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  3.      obrísati  -ríšem dov. (ȋ) 1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisati stopalo / obrisati model na papir ♦ les. obrisati les s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje 2. knjiž. opisati, prikazati: obrisati značaj junaka obrísan -a -o: obširno obrisan razplet; ostro obrisane silhuete hiš ♪
  4.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  5.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪
  6.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  7.      obtôžba  -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo ♪
  8.      obtóžnica  -e ž (ọ̑) jur. pismena zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj ♪
  9.      obzòr  -ôra m (ȍ ó) star. obzorje: na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor; daljni obzor / morski obzor / sonce je že zašlo za obzor; na obzoru so se pokazala jadra / širiti si obzor z učenjem ◊ mont. spodnji, zgornji obzor spodnje, zgornje obzorje ♪
  10.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  11.      oceán  -a m (ȃ) 1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean; pluti po oceanu; globina, usedline oceana; pren., knjiž. ocean življenja // navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean ∙ ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki 2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja ◊ meteor. zračni ocean ozračje ♪
  12.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  13.      od  predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz položaja a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata 8. za izražanje pripadnosti a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke ● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi ◊ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd. ♪
  14.      oddájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: ključe oddajajo vratarju; oddajati pošiljke naslovnikom / redko oddajati v najem dajati // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: oddajati sobe turistom 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: oddajati kisik pri segrevanju / oddajati vlago izločati / oddajati mleko zadrugi prodajati 3. delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico: naprava oddaja ozek curek svetlobe / oddajati toploto; oddajati neprijeten vonj širiti 4. z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program, sporočila: radijska postaja je prenehala oddajati; televizija oddaja v popoldanskih urah / oddajati glasbo, poročila // ptt z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo: oddajati klic na pomoč; oddajati sporočilo / oddajati Morzejeve znake spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale za posredovanje sporočila na daljavo ◊ fiz. oddajati elektrone, elektromagnetne valove; rad. oddajati spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo ♪
  15.      oddájnik  -a m (ȃ) 1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo: oddajnik deluje; nabaviti nov oddajnik; obvestiti koga po oddajniku; sprejemnik in oddajnik / žarg., rad. piratski oddajnik ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik; radijski oddajnik ki posreduje zvočna sporočila; televizijski oddajnik ki posreduje zvočna in slikovna sporočila ♦ elektr. napajati oddajnik; fiz. moč oddajnika energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti; ptt telegrafski oddajnik ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki; teleprinterski oddajnik; oddajnik za telefoto; rad. ilegalni ali nezakoniti oddajnik radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno; motilni oddajnik ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov 2. knjiž. kar kaj oddaja, razširja: oddajnik svetlobe / publ. odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom ♪
  16.      odgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice // pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino ♪
  17.      odgovoríti  -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ȋ í) 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pismeno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti // pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril // sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo 2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili // napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto // povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno // oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top 3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok ♦ ptt odgovoriti na telefonski klic ob signalu na določen način vzpostaviti zvezo z osebo, ki kliče // reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem 4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril // narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi 5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta ● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati odgovoríti se zastar. odpovedati se, odreči se: odgovoriti se ljubezni ♪
  18.      odgrízniti  -em dov. (í ȋ) s stiskom zob odstraniti: odgrizniti kos jabolka; medved mu je odgriznil uho / z zobmi odgrizniti ∙ ekspr. nenadoma je odgriznil besedo sredi besede prenehal govoriti odgríznjen -a -o: odgriznjen košček sira ♪
  19.      odklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja ● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti ♪
  20.      odklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. odmik od normalnega, pravega: otrokov duševni odklon; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma odmik; prišlo je do odklona od tradicije 2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke: odklon magnetne igle; odklon kazalca v levo 3. fiz. pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: odklon curka delcev; odklon svetlobe ◊ šport. odklon upogib telesa v pasu v stran; žel. voziti v odklon v spremenjeno smer ♪
  21.      odkloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni ● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal odkloníti se 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja ♪
  22.      odklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odklon: odklonski pojavi / odklonski kot kot, za katerega se spremeni smer gibanja telesa ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva; odklonska sila ♪
  23.      odkoráčiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. oditi s širokimi, lenobnimi koraki: ded je vstal in počasi odkoračil na cesto / tiger je dostojanstveno odkoračil v gozd // star. oditi: urno se je obrnil in odkoračil iz sobe ♪
  24.      odkríti  -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek odkríti se 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje odkrít -a -o 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim ♪
  25.      odkúpnik  -a m (ȗ) odkupovalec: s tem so seznanili odkupnike in potrošnike sirov ♪

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA