Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sen (3.476-3.500)


  1.      omrtvíti  -ím dov., omŕtvil (ȋ í) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: kap mu je omrtvila desno stran / svetloba mu je omrtvila oči // med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov: pred operacijo so mu omrtvili nogo / omrtviti živec 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: utrujenost ga je omrtvila; pren. teror je za nekaj časa omrtvil navdušenje množic za osvobodilno gibanje // ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni meteži so omrtvili cestni promet omrtvèn -êna -o: omrtvene noge; ta dejavnost je precej omrtvena ♪
  2.      oné  zaim. neskl., mest., or. ed. m. in s. tudi oném (ẹ̄) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar; ali si res bil pri onem, pri padarju; glejte, manjka vam one — navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega ♪
  3.      oneméti  -ím dov., tudi onémi (ẹ́ í) 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho ◊ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice ♪
  4.      onemévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ekspr. postajati zelo presenečen, začuden: ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali 2. knjiž. postajati manj glasen, slišen: cestni hrup je čedalje bolj onemeval ♪
  5.      onemíti  -ím dov., tudi onémi; onémil (ȋ í) knjiž. utišati: morda se mi bo kdaj posrečilo, da ga onemim ∙ knjiž., ekspr. to je ljudi vznemirilo in onemilo zelo presenetilo ♪
  6.      ónile  -a- -o- zaim. (ọ̑) ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan; stopimo v senco pod onole smreko ♪
  7.      opájati  -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
  8.      opasílnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȋ) nar. vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: skočil je z voza in dobro zategnil opasilnico ♪
  9.      opasováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom // delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino ♪
  10.      opásti  opásem dov. (á) s pašo, pasenjem zrediti: vole je med letom dobro opasel ∙ redko mula je opasla deteljo popasla ♪
  11.      opáž  tudi opàž -áža m (ȃ; ȁ á) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje: popraviti opaž pri svinjaku; zavarovati cevi z opažem; lesen opaž; opaž iz slame; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž 2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: narediti, odstraniti, tesati opaž; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž; izgubljeni opaž navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta; premični opaž ♪
  12.      opážanje  -a s (á) 1. nav. mn. kar se doseže z opazovanjem, raziskovanjem: opažanja so potrdila precejšen del njegovih trditev; vsa opažanja si zapisuje / hidrografska, psihološka opažanja 2. glagolnik od opažati: opažanje negativnih pojavov v razvoju družbe ♪
  13.      opážati  -am nedov. (á) z gledanjem zaznavati: človeško oko opaža mnogo več kot živalsko // zaznavati sploh: opaža, da mu pojemajo moči; vsi so opažali, da je huda ∙ knjiž. nehal jo je opažati se zanimati zanjo, jo ogovarjati // zaznavati, da kaj je, obstaja: opažati napake, pomanjkljivosti; med obema primerkoma ne opažamo bistvenih razlik; opaža se znižanje cen / publ.: v zadnjem času opažamo vse več takih tendenc; v poročilih se opaža površen odnos do položaja na ogroženem področju je viden, se kaže ♪
  14.      opékast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz opeke: opekasta stena, streha 2. podoben opeki: posušena gmota se zreže na opekaste kose / blago opekaste barve ♦ teh. opekasti briketi opékasto prisl.: opekasto rdeča barva ♪
  15.      oplašíti  in oplášiti -im, in oplašíti -ím dov., oplášil (ȋ á ā; ȋ í) 1. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela: njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen; opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo; ne dajte se oplašiti / vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje 2. zastar. preplašiti, prestrašiti: oplašiti otroka; na sestanku so ga malo oplašili; tatovi so se oplašili in zbežali / s svojo opazko ga je oplašila vznemirila oplášen -a -o in oplašèn -êna -o: oplašen otrok; biti oplašen ♪
  16.      opláta  -e ž (ā) teh. kar pokriva ogrodje ladje, letala: na ladijsko ogrodje so pritrdili leseno oplato in krov; kovinska oplata letala ♪
  17.      oplatíti  -ím in oplátiti -im dov., oplátil (ȋ í; ā ȃ) knjiž., redko furnirati: oplatiti lesene izdelke // teh. narediti čemu oplato: oplatiti ladjo ♪
  18.      oplazíti  in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive ♪
  19.      opólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: opolzki prizori v filmu; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje 2. redko spolzek, drsen: stopil je na opolzek kamen; opolzka pot ♪
  20.      opólzel  -zla -o [u̯zǝu̯] prid. (ọ́) star. 1. spolzek, drsen: pot je strma in opolzla; tla so bila pokrita z opolzlim listjem / zašel je na opolzlo pot 2. opolzek: opolzle opazke, šale ♪
  21.      oponêsti  -nêsem dov., oponésel oponêsla; oponesèn tudi oponešèn (é) 1. reči tako, kot je rekel kdo drug, navadno z namenom smešiti, žaliti ga: seveda, seveda, jo je oponesel z visokim glasom 2. raba peša očitati: marsikaj mu je oponesel; oponesli so mu, da se je prevzel; oponesel jim je, kako malo vedo o stvari; dolgo te ni bilo domov, mu je oponesla / oponesel mu je denar; ekspr. vsak kozarček mu oponese ♪
  22.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  23.      opórnik  -a m (ọ̑) 1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati opornike; betonski, leseni, zidani opornik; razdalja med oporniki / opornik kozolca ♦ grad. poševni tram povezja; mostni opornik 2. priprava, ki daje oporo: opornik za glavo v avtomobilu; opornik za roke; pren. rudnik železa je temeljni opornik železarstva ♪
  24.      oprašíti  -ím dov., oprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane prašno: avtomobil mi je oprašil plašč; blago v izložbi se je oprašilo; v mlinu si je oprašil obleko / ekspr. zrezke oprašimo z moko narahlo potresemo 2. bot. prenesti pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele oprašijo sadno drevje / veter opraši trave ♦ čeb. trot opraši matico vnese seme v rodila matice oprašèn -êna -o: oprašeni čevlji ♪
  25.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪

   3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA