Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (9.526-9.550)

9526.      diftêričen  -čna -o prid. (é) nanašajoč se na difterijo: difteričen bolnik / difterična obloga v sapniku ♪
9527.      difteríjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na difterijo: difterijski bacil / difterijski serum ♪
9528.      diftóng  -a m (ọ̑) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik: jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong ♪
9529.      difúzen  -zna -o prid. (ȗ) enakomerno razdeljen, razpršen: difuzna obarvanost cvetnih listov; difuzna svetloba / difuzna razsvetljava; pren. ta duševna napetost se pojavlja v difuznih občutjih ♦ med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici ♪
9530.      difuzêr  -ja m (ȇ) teh. naprava za izluževanje: izluževati sladkor iz sladkorne pese v difuzerju ♪
9531.      difuzíja  -e ž (ȋ) fiz. 1. samodejno prodiranje kake snovi v drugo, pronicanje: difuzija plina skozi opno; pren. difuzija kulture 2. razprševanje svetlobe na drobnih delcih, sipanje: difuzija sončne svetlobe na kapljicah vode v megli ♪
9532.      difuzíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na difuzijo: difuzijski pojav; difuzijska hitrost; difuzijska površina / difuzijska priprava ♪
9533.      difúzor  -ja m (ȗ) teh. priprava za razprševanje, razpršilec: razprševati z difuzorjem ♦ avt. del vplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom; strojn. stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča ♪
9534.      digestíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na digestijo, prebaven: digestivni trakt / digestivna sredstva sredstva, ki pospešujejo prebavo ♪
9535.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
9536.      dihálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dihanje: dihalni organi; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati ♦ anat. obolenje dihalnih poti ♪
9537.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪
9538.      díhanje  -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage ◊ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča ♪
9539.      díhati  -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
9540.      dihetáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. hitro, na kratko dihati: ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati (I. Potrč) ♪
9541.      díhibríd  -a m (ȋ-ȋ) biol. križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih ♪
9542.      dihljáj  -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
9543.      díhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
9544.      dihotomíja  -e ž (ȋ) knjiž. delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela: dihotomija med fizičnim in umskim delom ♪
9545.      dihúr  -ja m (ū) roparska žival z žlezami smradnicami ob zadnjici: dihur jim je pomoril vse kokoši; smrdi kot dihur zelo, močno // pog. dihurje krzno, dihurjevina ♪
9546.      dihúrji  -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na dihurje: dihurje kožice / dihurji brlog ♪
9547.      diják  -a m (á) učenec srednje šole: šolo obiskuje tisoč dijakov; priden, slab, vzoren dijak; dijak odličnjak; dijak klasične gimnazije; dijak tretjega razreda / zastar. vseučiliški dijak študent ♪
9548.      dijakovánje  -a s (ȃ) knjiž. dijaško življenje: z veseljem se je spominjal svojega dijakovanja ♪
9549.      dijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na dijake: dijaški časopis; dijaško društvo; spominjati se dijaških let; dijaško življenje / dijaški žargon / stanovati v dijaškem domu; knjiga je iz dijaške knjižnice; dijaško stojišče stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom ◊ gled. abonma dijaški popoldanski; šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja ♪
9550.      díkcija  -e ž (í) 1. način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka: naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru; ima dognano, lepo dikcijo; monotona dikcija 2. način izražanja, podajanja, slog: dikcija njegovih pesmi postaja vznesena; novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana / omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju ♦ jur. dikcija zakona ne dopušča dvoma ♪

   9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526 9.551 9.576 9.601 9.626