Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Se (8.976-9.000)
- déciméter -tra m (ẹ̑-ẹ̄) dolžinska mera, desetina metra: en meter in tri decimetre / kvadratni decimeter ♪
- décimétrski -a -o prid. (ẹ̑-ẹ̄) nanašajoč se na decimeter: decimetrska razdalja / decimetrsko ravnilo ♪
- decimíranje -a s (ȋ) glagolnik od decimirati: epidemija se je sprevrgla v pravo decimiranje otrok ♪
- decimírati -am dov. in nedov. (ȋ) za kazen usmrtiti vsakega desetega (vojaka): ker niso našli krivca, je poveljnik ukazal decimirati četo // knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati: nalezljive bolezni so decimirale prebivalstvo decimíran -a -o: ostanki decimiranega polka ♪
- decrescéndo [dekrešendo] prisl. (ẹ̑) muz., označba za jakost izvajanja čedalje tišje: igrati decrescendo decrescéndo -a m postopno upadanje jakosti: skladba se konča z decrescendom ♪
- dečák -a m (á) nav. ekspr., raba peša večji deček, fant: po travi so se pripodili bosi dečaki; njegov sin je sedemnajstleten dečak; učil je dečake nižje gimnazije ♪
- déček 1 -čka m (ẹ̑) oseba moškega spola do pubertete: dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi; ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših; avto je do smrti povozil šestletnega dečka; bister, nagajiv, zdrav deček / v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice ♪
- déčji -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na deco: spomnil se je prizora iz dečjih let / dečji dom nekdaj ustanova za varstvo socialno ali zdravstveno ogroženih otrok ♪
- déčkec -a [kǝc] m (ẹ̑) nar. vzhodno deček: to je bilo, ko je bil še dečkec ♪
- déčko -a m (ẹ̑) ekspr. 1. deček: skozi vrata je prikoracal debelušen dečko; navihan dečko je tvoj sin; krepek, vihrav dečko 2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko; to ti je dečko in pol; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki ♪
- déd tudi dèd déda m, im. mn. dédje in dédi (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost; podedovati po dedu; njegov ded po očetu je bil zdravnik 2. nav. mn. prednik: tu so živeli že naši dedje 3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec: gostilna je bila polna dedov // (zakonski) mož: dobila je mladega deda ♪
- dédčevski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dedce: dedčevsko govorjenje / ekspr. ti dedec dedčevski! ♪
- dédec -dca m (ẹ̑) 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev // nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica ● ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti ♪
- dédek -dka m (ẹ̑) ljubk. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila ♪
- déden -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska dédno prisl.: dedno obremenjen ♪
- dédičen -čna -o prid. (ẹ̑) zastar. deden: dedična posest / dedična obolelost ♪
- dedikácija -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija ♪
- dédina -e ž (ẹ̄) star. 1. dedna posest: zapustil je dedino in se klatil po svetu; najstarejši sin je ostal na dedini; družinska dedina; lastnik dedine 2. dediščina: po očetovi smrti ga čaka bogata dedina / dedina starih časov ♪
- dédinja -e ž (ẹ̑) ženska, ki dobi dediščino: imenovati za dedinjo; edina dedinja hiše ♪
- dédiščina -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine ♪
- dédiščinski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dediščino: dediščinski davek; dediščinska pravda, tožba ♪
- dedljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen ♪
- dédnopráven -vna -o prid. (ẹ̄-ā) nanašajoč se na dedno pravo: dednopravna pogodba; dednopravno razmerje razmerje, nastalo na podlagi dedovanja ♪
- dédnost -i ž (ẹ̄) 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola ♪
- dédnosten -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo ♪
8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051 9.076