Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (8.276-8.300)


  1.      část  -í ž (ȃ) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti? // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu / ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast! // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast ● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo ◊ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika ♪
  2.      částen  -tna -o prid., částnejši (á) 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno / kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek ● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih ◊ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge ♪
  3.      častílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor koga časti, občuduje: Prešernovi častilci; imel je velik krog častilcev in prijateljev / raba peša zavrnila je vse svoje častilce oboževalce, občudovalce / šalj. goreči častilci vina ♪
  4.      častílen  -lna -o prid. (ȋ) ki koga časti: častilna beseda / častilna slavnost ♪
  5.      častít  -a -o prid. (ȋ) star. spoštovan, cenjen: to je častit gospodar; dekle je iz častite hiše / v vljudnostnem nagovoru častiti bralci! kot pristavek za duhovnika, redovnika častiti gospod; zahvaljujemo se častiti duhovščini; častita sestra Serafina // ki vzbuja spoštovanje zaradi starosti; častitljiv: tedaj je spregovoril častit starec; stara, častita lipa; sam.: tako je naročila častita častita sestra, redovnica ♪
  6.      častítljiv  tudi častitljív -a -o prid., častítljivejši tudi častitljívejši (ȋ; ȋ í) 1. ki vzbuja spoštovanje zaradi starosti: star, častitljiv mož / starček s častitljivim obrazom; ima častitljivo sivo brado; dosegel je častitljivo starost; staro, častitljivo drevo 2. zastar. spoštovan, cenjen: to je častitljiv poklic / v vljudnostnem nagovoru častitljivi gospod! ♪
  7.      častítljivost  tudi častitljívost -i ž (ȋ; í) lastnost častitljivega človeka: prevzela jih je njegova častitljivost / častitljivost njegovega obraza jih je odvrnila od ostrih besed ♪
  8.      častítost  -i ž (ȋ) star. lastnost častitega človeka: vsem je bil vzor zaradi svoje častitosti / družina je znana po svoji častitosti ♪
  9.      částnik  -a m (ȃ) član poveljniškega vojaškega osebja; oficir: artilerijski, generalštabni častnik; aktivni častnik / višji gasilski častnik; častnik (ljudske) milice ♦ navt. častnik trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. častnik čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina ♪
  10.      částniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na častnike; oficirski: častniška uniforma / častniški poklic ♪
  11.      částništvo  -a s (ȃ) 1. oficirski poklic: odločiti se za častništvo / moral je odložiti častništvo 2. oficirji: zbralo se je vse častništvo polka ♪
  12.      čáša  -e ž (á) 1. knjiž. boljši kozarec kelihaste oblike: kristalna, srebrna čaša // vsebina čaše: izpiti čašo do dna / pesn. čaša ljubezni 2. raba peša kozarec sploh: čaše žvenkečejo; napolniti čašo; čaša vina ● vznes. dvigniti čašo nazdraviti; ekspr. zvrniti čašo izpiti brez oddiha ◊ bot. (cvetna) čaša zunanji listi dvojnega cvetnega odevala ♪
  13.      čášast  -a -o prid. (á) podoben čaši: čašasti cveti ♦ bot. čašaste glive gobe čašaste oblike, ki rastejo navadno na lesu, Pezizaceae; um. čašasti kapitel kapitel z jedrom v obliki čaše ♪
  14.      čaščênje  -a s (é) glagolnik od častiti: ogiba se čaščenja in slave; ta ženska je vredna čaščenja; čaščenje razuma v racionalizmu; prim. češčenje ♪
  15.      čášica  -e ž (á) manjšalnica od čaša: čašica za desertno vino / spiti čašico žganja; ekspr. ali bi čašico vina? ♦ anat. ledvične čašice lijakaste votlinice v ledvični sredici ♪
  16.      čávelj  -vlja m (á) star. žebelj, navadno grobe oblike: zabiti čavelj; debeli glavičasti čavlji / obesil je kožuh na leseni čavelj v omari klin ♪
  17.      čávs  in čàvs medm. (ȃ; ȁ) izraža hiter prijem z zobmi, s kljunom: lisica se priplazi do zajčka — in čavs po njem ♪
  18.      čávsati  -am nedov. (ȃ) hitro, sunkovito približevati se čemu s kljunom: koklja jezno čavsa po hrošču ♪
  19.      čávsniti  -em dov. (á ȃ) 1. hitro, sunkovito približati se čemu s kljunom: čaplja je zdaj pa zdaj čavsnila po ribi 2. hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom; šavsniti: pes jo je čavsnil v roko ♪
  20.      čbéličar  -ja m (ẹ̑) sodelavec almanaha Kranjska čbelica: Prešeren je najpomembnejši med čbeličarji ♪
  21.      če  vez. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si ∙ ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem! 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če! ♪
  22.      čebéla  -e [čeb in čǝb] ž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju ♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka ♪
  23.      čebélar  -ja [čeb in čǝb] m (ẹ̑) zool. 1. sršenu podoben nočni metulj s krili brez luskic, Aegeria apiformis: čebelar prezimuje kot gosenica 2. živo pisana ptica, ki se hrani s čebelami in drugimi žuželkami, Merops apiaster ♪
  24.      čebelár  -ja [čeb in čǝb] m (á) kdor goji čebele: na stara leta je bil čebelar; čebelar ogreba roj; sestanek čebelarjev ♪
  25.      čebelaríja  -e [čeb in čǝb] ž (ȋ) zastar. čebelarstvo: peča se s čebelarijo ♪

   8.151 8.176 8.201 8.226 8.251 8.276 8.301 8.326 8.351 8.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA