Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (46.714-46.738)


  1.      volontêr  -ja m (ȇ) 1. knjiž. delovni prostovoljec, navadno neplačan: pomanjkanje pedagogov so reševali z volonterji; delati kot volonter 2. nekdaj neplačan pripravnik: opravljati službo volonterja / učitelj, zdravnik volonter ♪
  2.      volontêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na volonterje ali volonterstvo: volonterski socialni delavci / volontersko delo volontêrsko prisl.: delati volontersko ♪
  3.      volóvji  -a -e prid. (ọ̄) nanašajoč se na vole: volovji rogovi; volovje stegno / volovji gonjači gonjači volov / človek z volovjimi očmi z velikimi, okroglimi ♪
  4.      volóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na vole: volovsko stegno / juha iz volovskega repa; trobiti na volovski rog / volovska vprega / ekspr.: ljudje volovske moči; volovska potrpežljivost zelo velika / ekspr.: človek s širokim, volovskim obrazom spodaj enako širokim kot zgoraj; volovski pogled pogled široko odprtih, brezizraznih oči; imeti volovske oči velike, okrogle ∙ nar. volovski jezik jelenov jezik; slabš. ima volovske možgane misli, dojema zelo počasi, nerodno; nar. volovsko oko ivanjščica; na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom ♦ agr. volovsko srce paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi; bot. navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis volóvsko prisl.: volovsko močen, otopel človek ♪
  5.      voltairjánec  -nca [-ter-] m (ȃ) 1. pristaš prosvetljenskih nazorov Voltaira: dela, nauki voltairjancev 2. ekspr. porogljivo, posmehljivo neveren, svobodomiseln človek: ne bodi tak voltairjanec; brezobziren voltairjanec ♪
  6.      voltairovski  -a -o [-têr-] prid. (ȇ) tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh ∙ voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet ♪
  7.      volúmen  -mna m (ú) 1. prostornina: izmeriti, izračunati volumen; volumen prostora, telesa 2. publ., navadno s prilastkom prostorska razsežnost česa: poudariti volumen kipa / gladek, plastičen volumen / kiparski, likovni volumni // razsežnost česa sploh: to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu / estetski, psihološki volumen umetnine // obseg, velikost česa v določenem času: volumen proizvodnje, uvoza / kreditni volumen; volumen tržišča 3. publ. značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami: ta vloga zahteva drugačen pevski volumen 4. biblio. zvezek, snopič: delo je izhajalo v volumnih // debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga: folianti in volumni ◊ med. minutni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti; utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom; strojn. gibni volumen gibna prostornina ♪
  8.      volumétričen  -čna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na merjenje prostornine: volumetrične metode ♦ kem. volumetrična analiza kvantitativna analiza raztopine z določanjem prostornine reagenta; mont. volumetrično določanje svinca v koncentratu določanje z volumetrično analizo volumétrično prisl.: določati sladkor volumetrično ♪
  9.      voluminózen  -zna -o prid. (ọ̑) publ. ki ima sorazmerno veliko prostornino, prostorsko razsežen: voluminozen kip, tovor; po stepanju postane smetana voluminozna / voluminozna knjiga debela / voluminozen glas, ton glas, ton z značilnim slušnim vtisom zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami ♦ agr. voluminozna krma krma, ki ima glede na svojo prostornino malo prebavljivih hranilnih snovi voluminózno prisl.: voluminozno oblikovan kij ♪
  10.      voluntarístičen  -čna -o prid. (í) 1. ki temelji predvsem na volji: umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev // nav. slabš. ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: voluntarističen človek / voluntaristična politika 2. knjiž. hoten, voljen: emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti ♪
  11.      voluntarízem  -zma m (ȋ) mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji: vztrajanje kljub neuspehom je voluntarizem; herojski, mladostni voluntarizem // nav. slabš. mišljenje, delovanje, ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: gospodarske težave so tudi posledica voluntarizma; voluntarizem in oportunizem / akcija se je izrodila v voluntarizem; gospodarski, politični voluntarizem ◊ filoz. ontološki voluntarizem nauk, da je volja bistvo, vzrok vsega; psihološki voluntarizem nauk, da je volja osnovna sestavina duševnosti ♪
  12.      volúten  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na voluto: volutni zavoji / volutni kapiteli ♪
  13.      vólvo  -a m (ọ̑) avtomobil švedske tovarne Volvo: peljati se v volvu, z volvom ♪
  14.      vómbat  -a m (ọ̑) zool. manjšemu medvedu podoben avstralski vrečar, ki rije po zemlji, Vombatus: brlog, rov vombata; kožuh vombata; neskl. pril.: vombat krzno ♪
  15.      vónj  -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
  16.      vonjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaznavanje vonja: vonjalni organ, živec ♦ anat. vonjalne čutnice vohalne čutnice; med. vonjalna avra avra v obliki neprijetnih, čudnih vonjev; zool. vonjalna jamica vohalna jamica // nanašajoč se na oddajanje, dajanje vonja: vonjalne žleze živali ♪
  17.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  18.      vonjàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. prijetno dišeč: vonjave snovi; sveže pokošena trava je vonjava / vonjave cigarete / vonjavi julijski dnevi ♪
  19.      vonjáva  -e ž (ȃ) hlapi navadno prijetno dišečih snovi: z vrta, po hiši se širijo vonjave; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj: kuhati zelišča, da izgubijo vonjave; parfum močne, nežne vonjave; vonjava kadila, vrtnic; vonjava po bencinu ♪
  20.      vonjáven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vonjavo: vonjavna snov / vonjavna sluznica vohalna sluznica; vonjavne žleze živali ♪
  21.      vonjív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. prijetno dišeč: vonjivi cveti; vonjive jedi na mizi so že vabile; vonjivo kadilo / vonjiva toplota mleka ♪
  22.      vónjski  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na vonj: vonjske zaznave ♦ biol. vonjske celice vohalne celice ♪
  23.      vonljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. prijetno dišeč: vonljivi cveti / vonljivo milo ♪
  24.      vós  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi 2. zastar. dlaka, resa: vosi v kožuhu živali // brk: mož z dolgimi vosi ♪
  25.      vós  -í ž (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi 2. zastar. dlaka, resa: kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade // brk: počesati si vosi ♪

   46.589 46.614 46.639 46.664 46.689 46.714 46.739 46.764 46.789 46.814  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA