Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (46.264-46.288)


  1.      vijákov  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vijak: vijakova glava / vijakov list ♪
  2.      vijeglávka  -e ž (ȃ) zool. ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo, Jynx torquilla: detli in vijeglavke ♪
  3.      vijólica  -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica ♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija ♪
  4.      vijóličast  -a -o prid. (ọ̑) moder z rahlim rdečkastim odtenkom: vijoličast cvet; vijoličasta obleka; vijoličasta svetloba; bledo, temno vijoličast; modro vijoličast / vijoličasta barva vijóličasto prisl.: vijoličasto pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijoličasto rdeč ali vijoličastordeč; sam.: ženska v vijoličastem ♪
  5.      vijóličen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vijolico: vijolični listi; vijolični vonj / vijolični parfum // vijoličast: vijolična barva ♦ rel. vijolična barva v bogoslužju simbol resnosti, spokornosti vijólično prisl.: vijolično pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijolično moder ali vijoličnomoder ♪
  6.      vijúga  -e ž (ú) neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak // ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz ♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; lingv. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol ♪
  7.      vijúganje  -a s (ū) glagolnik od vijugati: kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem ♦ šport. vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno ♪
  8.      vijúgast  -a -o prid. (ú) 1. ki ima obliko vijuge: vijugast vzorec na čipki; vijugasta črta, sled 2. ki se vijuga: cesta je ozka in vijugasta / iz dimnika se kadi vijugast dim vijúgasto prisl.: pot se vijugasto vzpenja; vijugasto našit trak ♪
  9.      vijúgati  -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim ♪
  10.      vijúgav  -a -o prid. (ú) 1. ki se vijuga: vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim 2. ki ima obliko vijuge: vijugavi obrisi gor vijúgavo prisl.: reka vijugavo teče med polji ♪
  11.      vík  -a m (ȋ) star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh ∙ ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj ♪
  12.      víka  -e ž (ȋ) zastar. kričanje, vpitje: iz tabora se je razlegala glasna vika ♪
  13.      víkanje 2 -a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje ♪
  14.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  15.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  16.      víkati  -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
  17.      víkati  -am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem ♪
  18.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje ♪
  19.      vikendáš  -a m (á) pog. lastnik vikenda: prodajati parcele vikendašem ♪
  20.      víkendski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vikend: vikendsko naselje / vikendski mir / vikendski turizem ♪
  21.      víkinški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Vikinge: vikinška ladja; ostanki vikinškega mesta / vikinški muzej ♪
  22.      víkniti  -em dov. (í ȋ) 1. ekspr. vzklikniti: od presenečenja vikniti 2. star. zakričati, zavpiti: jezno je viknila ♪
  23.      vikónt  -a m (ọ̑) v Franciji plemič, za stopnjo nižji od grofa: poročiti se z vikontom / dobiti naslov vikont / biti povišan v vikonta ♪
  24.      viktórija  -e ž (ọ́) 1. knjiž. zmaga: trobenta je naznanila viktorijo / kot vzklik zmagovalci so vpili: viktorija 2. nekdaj kočija za dve osebi z zložljivo streho: grofica se je odpeljala z viktorijo ◊ agr. krompir neodporne domače sorte z belim mesom ♪
  25.      viktorijánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.: viktorijanska doba / viktorijansko pohištvo / viktorijanski slog; viktorijanska morala ♪

   46.139 46.164 46.189 46.214 46.239 46.264 46.289 46.314 46.339 46.364  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA