Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (43.789-43.813)


  1.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  2.      tožljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki rad toži, zatoži: tožljiv sošolec; tožljiva ženska 2. knjiž. za katerega se lahko toži: tožljivi izrazi; tožljivo žaljenje koga 3. star. otožen, žalosten: zmeraj je sam, zmeraj tožljiv ● star. od zaspanosti tožljiv otrok cmerav ♪
  3.      tožljívec  -vca m (ȋ) kdor rad toži, zatoži: bati se tožljivcev; ovaduhi in tožljivci ♪
  4.      tožníca  -e ž (í) 1. ženska, ki koga toži, obtožuje: braniti se pred tožnico 2. jur. ženska v sodnem postopku, ki koga toži: navesti ime tožnice; tožnica in toženka ♪
  5.      tožník  -a m (í) 1. kdor koga toži, obtožuje: odgovarjati tožnikom; iz tožnika je postal obtoženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: tožnik izgubi tožbo; ime tožnika; tožnik in toženec ● brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ♪
  6.      tožníkov  -a -o prid. (í) jur. nanašajoč se na tožnika: tožnikove besede / tožnikova pravica ♪
  7.      trabánt  -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
  8.      trábje  -a s (ȃ) agr. trikotni del voza, na katerega so pritrjena prednja ali zadnja kolesa: sedeti na trabju; prednje, zadnje trabje ♪
  9.      tráčen  -čna -o prid. (ȃ) teh. nanašajoč se na trak: tračni meter / tračno jeklo, železo / tračni prenos / tračni brusilnik brusilnik z brezkončnim brusilnim trakom, navadno gumijastim; tračni transporter transporter z brezkončnim trakom ♦ agr. tračni obračalnik obračalnik z vilami na brezkončnem traku; avt. tračna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; elektr. tračna enota enota (elektronskega) računalnika z magnetnim trakom; les. tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku ♪
  10.      tráčnica  -e ž (ȃ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica: izdelovati tračnice; polagati tračnice; pritrjevati tračnice na železniške pragove ♦ žel. glava tračnice glava tirnice; noga tračnice noga tirnice // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: tračnice avtomobilskega sedeža; tračnice za zavese ♪
  11.      tradeskáncija  -e ž (á) vrtn. sobna rastlina s povešenimi ali pokončnimi kolenčastimi stebli in mesnatimi listi, Tradescantia: razmnoževati tradeskancije s potaknjenci ♪
  12.      tradícija  -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pismeno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom 3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: gojiti revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam; razvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ● knjiž., redko tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo ♪
  13.      tradícijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na tradicijo: tradicijski duhovni svet; tradicijski vplivi / narediti kaj iz tradicijskega čuta ◊ jur. tradicijska listina listina, katere izročitev drugemu velja kot izročitev stvari same ♪
  14.      tradicionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki upošteva, goji tradicijo: tradicionalni kmetje; nekateri ljudje so zelo tradicionalni / tradicionalno življenje // ki spada v tradicijo kake skupnosti: krašenje jajc s tradicionalnimi motivi; postreči s tradicionalnimi jedmi; tradicionalna oblačila 2. ki vsebuje, kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem: tradicionalna kitajska medicina; tradicionalna morala, vernost, vzgoja; tradicionalno gledališče, pripovedništvo // ki je že dolgo uveljavljen, že dolgo obstaja: tradicionalni poklici, prazniki; tradicionalne metode; tradicionalne prijateljske vezi med sosednjima državama / tradicionalna prireditev ki se že dolgo prireja ob določenem času, na določenem kraju; tradicionalno srečanje tradicionálno prisl.: tradicionalno gostoljubni vinogradniki; tradicionalno usmerjen pesnik ♪
  15.      tradicionalíst  -a m (ȋ) kdor vztraja pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju dejavnosti, življenja: upirati se tradicionalistom; tradicionalisti v umetnosti; režiser tradicionalist; tradicionalisti in modernisti ♪
  16.      tradicionalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na tradicionaliste ali tradicionalizem: tradicionalistično pojmovanje / redko tradicionalistična morala tradicionalna ♪
  17.      tragéd  -a m (ẹ̑) 1. kdor piše tragedije: grški tragedi; traged in komediograf 2. gled. igralec, ki igra glavne moške vloge v tragedijah: traged in komik / herojski traged ♪
  18.      tragédija  -e ž (ẹ́) 1. lit. gledališka igra, v kateri glavni junak v boju z nasprotnikom ali zaradi neobvladljive usode propade, izgubi življenje, žaloigra: napisati, uprizoriti tragedijo; antične tragedije; drama in tragedija / igrati, nastopati v tragediji / tragedija v treh dejanjih // uprizoritev take igre: gledati tragedijo 2. ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča: na cesti se je zgodila tragedija; doživeti tragedijo; družinska tragedija / to je bila zanj tragedija zelo neugodna, huda stvar; opisovati tragedijo junakovega življenja tragično zgodbo; biti slep za tragedijo sveta nesrečno usodo ♪
  19.      trágičen  -čna -o prid. (á) 1. značilen za tragedijo: tragičen konflikt; zgodba ima tragičen konec / tragični junak ♦ lit. tragična krivda krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe 2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost: tragična usoda naroda; tragična zgodba; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor // ekspr. zelo neugoden, slab: živeti v tragičnih razmerah; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro 3. ki ima hude posledice: med njima je prišlo do tragičnega spopada; tragična napaka, zmota; tragična nesreča / tragične strasti 4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin: tragična izguba sina; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije trágično prisl.: tragično umreti; vse jemljete preveč tragično / ekspr., v povedni rabi ni tragično, če malo zamudite; sam.: v tem ni nič tragičnega ♪
  20.      trágik  -a m (á) kdor piše tragedije; traged: grški tragiki ♪
  21.      trágika  -e ž (á) kar vzbuja sočutje, žalost: njegovo življenje je polno tragike; zgodba je prežeta s tragiko; osebna tragika / ekspr.: tragika revolucionarja tragična usoda; tragika življenja tragičnost ♪
  22.      trágikomédija  -e ž (ȃ-ẹ́) 1. lit. gledališka igra, v kateri se prepletajo tragični in komični elementi: uprizoriti tragikomedijo; tragikomedija in tragedija // uprizoritev take igre: gledati tragikomedijo 2. ekspr. tragikomičen dogodek, tragikomično dogajanje: zaupati komu svojo tragikomedijo; tragikomedija življenja ♪
  23.      trágiški  -a -o prid. (á) knjiž. nanašajoč se na tragike ali tragiko: tragiška poezija / tragiški konec tragičen ♪
  24.      trahomáš  -a m (á) žarg., med. trahomski bolnik: odstotek trahomašev ♪
  25.      trahómski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na trahom: trahomska kužnost / trahomski bolniki ♪

   43.664 43.689 43.714 43.739 43.764 43.789 43.814 43.839 43.864 43.889  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA