Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (38.364-38.388)


  1.      samostán  -a m (ȃ) 1. verska ustanova, v kateri živijo redovniki ali redovnice: nekateri samostani so bili središče znanosti in kulture / bila je vzgojena v samostanu v samostanski šoli, samostanskem internatu / moški, ženski samostan / iti, stopiti v samostan postati redovnik, redovnica // poslopje te ustanove: obnavljati samostan / v bližini stoji frančiškanski samostan; od daleč se vidi kartuzijanski samostan Pleterje 2. samostanska skupnost: samostan ima dvajset članov; razpustiti samostan; predstojnik samostana ♪
  2.      samostánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samostan: samostanski brat; samostanski predstojnik; član samostanskega reda; samostanski vratar / samostanska vzgoja; samostansko življenje / samostanski hodniki; samostanski vrt / samostanska celica; samostanska halja kuta; samostanska šola nekdaj šola, ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice ∙ ekspr. v tej hiši zmeraj vlada samostanska tišina popolna ♦ rel. samostanska porta prostor ob glavnem vhodu v samostan samostánsko prisl.: samostansko urejen ∙ ekspr. živeti samostansko osamljeno, zdržno; ekspr. samostansko preprosta sobica zelo preprosta, z malo pohištva ♪
  3.      sámostojèč  -éča -e prid. (ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) navadno v zvezi s hiša ki stoji sam, se ne dotika druge stavbe: graditi samostoječe in vrstne hiše ♪
  4.      samostójen  -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino ◊ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje ♪
  5.      samóstra  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. samostrel: na steni so visele samostre; stražar s samostro na rami 2. nar. past za polhe s sprožilno vzmetjo: nastaviti samostro ♪
  6.      samostrél  tudi samóstrel -a [druga oblika tudi eu̯] m (ẹ̑; ọ̑) 1. nekdaj orožje iz loka in močne napenjalne priprave: streljati s samostrelom; borili so se z meči, sulicami in samostreli 2. knjiž. past za polhe z loku podobno vzmetjo: nastaviti samostrel ♪
  7.      samosvést  -i ž (ẹ̑) zastar. samozavest: ob neuspehu je izgubil vso svojo samosvest / prebuditi samosvest naroda ♦ filoz. zavedanje samega sebe, svojega jaza; samozavedanje ♪
  8.      samosvój  -ôja -e prid. (ọ́ ó) 1. ki misli, ravna po svoje, ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: samosvoj otrok; bil je samosvoj in jezljiv; postala je tako samosvoja / ta konj je zelo samosvoj trmast // čudaški, poseben: bil je malo samosvoj človek 2. knjiž. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: ti ljudje govorijo samosvoj jezik; kraj leži v središču te male, samosvoje pokrajine / imeti samosvoj položaj v državi poseben / samosvoj stil / skladba razodeva samosvojega ustvarjalca 3. publ. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je samosvoje narodu / prispevali so k razvoju dokaj samosvoje tehnike 4. zastar. svoj, lasten: hiša ima samosvoj odtok / armada ni tvorila samosvoje celote / samosvoja hvala samohvala 5. knjiž. neodvisen, samostojen: bili so spet samosvoji in gospodarji svoje zemlje; z zaposlitvijo je končno postala samosvoja / zatirati samosvoje misli svobodne samosvôje prisl.: samosvoje doživljati svet; družina je živela samosvoje ♪
  9.      samosvôjost  -i ž (ó) knjiž. lastnost, značilnost samosvojega človeka: samosvojost in neprilagodljivost / samosvojost drame; samosvojost jezika / samosvojost pesnice je v tem, da je do vseh iskrena posebnost; samosvojost njunih spoznanj / narodna samosvojost neodvisnost, samostojnost ♪
  10.      samôta  -e ž (ó) 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah ● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij ♪
  11.      samotár  -ja m (á) 1. kdor hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: fant je samotar in hodi navadno sam po hribih; odljuden samotar; živi kot samotar / te ribe so večinoma samotarji; gams, volk samotar // kdor živi v oddaljenem, odmaknjenem kraju, predelu: tako je bilo življenje samotarja v zapuščeni dolini 2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: med drevesi je bil tudi hrast samotar ♪
  12.      samotáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. hote živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: odkar mu je žena umrla, samotari / nič vas ne vidimo, kar samotarite v svoji sobi / podlasica najraje samotari 2. ne imeti okoli sebe, v bližini drugih stvari svoje vrste: tu in tam je samotarilo kako golo drevo; na koncu doline samotari troje hiš ♪
  13.      samotárjenje  -a s (á) glagolnik od samotariti: samotarjenje in obujanje spominov / vdal se je v samotarjenje ♪
  14.      samotéčen  -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. ki (pri)teče sam od sebe: samotečen med, sok ♪
  15.      samôten  -tna -o prid., samôtnejši (ó) 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši / samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna // nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli ● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno ♪
  16.      samótež  -a m (ọ̄) ročni voziček, navadno na dveh kolesih: pred seboj je porival svoj samotež; cize, gare in drugi samoteži ♪
  17.      samótež  tudi samotéž prisl. (ọ̄; ẹ̑) 1. nar. brez vprege, sam: samotež peljati; kmetje so samotež ali z živino vozili seno / izpregel je konje in samotež porinil voz pod kozolec 2. star. brez pomoči, sam: samotež se je naučil brati in pisati / zmeraj se je samotež sprehajal brez družbe, sam ♪
  18.      samótežnice  tudi samotéžnice -žnic ž mn. (ọ̄; ẹ̑) nar. gorenjsko samotežne sani: peljati seno s planine s samotežnicami ♪
  19.      samotíja  -e ž (ȋ) knjiž., redko samota: živeti v samotiji ∙ knjiž. hribovske naselbine in samotije samotne kmetije ♪
  20.      samôtnež  -a m (ȏ) ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu ♪
  21.      samôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost samotnega: samotnost njegovega doma mu je neprijetna / knjiž. samotnost noči / knjiž. bati se samotnosti samote // knjiž. osamljenost: v družbi se bo najlažje boril proti svoji samotnosti ♪
  22.      sámotolážba  -e ž (ȃ-ȃ) knjiž. tolažba samega sebe: njene besede niso bile le samotolažba, temveč popolna vdanost ♪
  23.      sámotrpínčenje  -a s (ȃ-ȋ) knjiž. trpinčenje samega sebe: biti izmučen od samotrpinčenja / razjedajoči dvomi in samotrpinčenje ♪
  24.      sámougódje  -a s (ȃ-ọ̑) zastar. samozadovoljnost, samovšečnost: samougodje zaradi uspehov ♪
  25.      sámouméven  -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven dar sámoumévno 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega ♪

   38.239 38.264 38.289 38.314 38.339 38.364 38.389 38.414 38.439 38.464  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA