Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Se (37.739-37.763) 
- robník -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu ◊ gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju ♪
- robótati -am nedov. (ọ̑) star. 1. opravljati tlako: robotati so morali tri dni v tednu 2. težko delati, garati: vse dni robota na polju; robota kot (črna) živina ● star. predniki so stoletja robotali tujcem jim bili podrejeni, bili od njih odvisni ♪
- robóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi ◊ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva ♪
- robótski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na robote: robotski mehanizem; robotsko ohišje / brati robotske zgodbe / to ni človeško, ampak robotsko ravnanje ♪
- robústen -tna -o prid., robústnejši (ȗ) 1. ki zaradi izredne telesne razvitosti deluje nerodno, okorno: robusten moški; z leti je postal robustnejši / samice so manj robustne od samcev / robustno telo // ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne deluje estetsko: robusten fotelj; robustno ogrodje; robustna vozila / izdelava je preveč robustna 2. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti: bil je nekoliko robusten; robustno dekle / biti robustne narave // ki ne vsebuje, izraža rahločutnosti, obzirnosti: robustno ravnanje / robusten glas / na sebi ima nekaj zdravega, robustnega robústno prisl.: robustno izdelan avtomobil ♪
- robústnež -a m (ȗ) ekspr. robusten človek: ta robustnež zaleže za deset mož ♪
- róck and róll róck and rólla [rokǝn(d)rol] m (ọ̑-ọ̑) živahen ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike: plesati rock and roll; rock and roll in bugivugi // skladba za ta ples: zaigrati rock and roll ♪
- rócker -ja [rok-] m (ọ̄) 1. pripadnik mlajše generacije, ki se navdušuje za rockovsko glasbo, oblečen navadno v jeans: rockerji so izzvali pretep 2. rockovski glasbenik: glasba znanega rockerja ♪
- róckovski -a -o [rok-] prid. (ọ̑) nanašajoč se na rock: rockovski pevec; rockovska skupina / rockovska glasba ♪
- ročáj -a m (ȃ) 1. del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami: prijeti za ročaj; bakeliten, kovinski, lesen ročaj; ročaj lonca, skodelice; ročaj noža; ročaj pri kovčku, torbici; svečnik z ročajem / lopata se je snela z ročaja držaja / zabosti nož v kaj do ročaja 2. manjša priprava za držanje, oprijemanje: potniki so se držali za ročaje / redko brv brez ročajev držajev ∙ redko udoben naslanjač z ročaji z naslonjalom za roke ♦ šport. konj z ročaji telovadno orodje z ročaji za gimnastične vaje, preskoke ♪
- róčen tudi rôčen -čna -o prid., róčnejši tudi rôčnejši (ọ̄; ō) star. spreten, pripraven: fant je ročen; ženska je ročna za šivanje, v šivanju // hiter, uren: ročna veverica róčno tudi rôčno 1. prislov od ročen: hitro in ročno je vse opravil; fant je ročno splezal v vrh češnje 2. takoj, brž: ročno odgovoriti na vprašanje; vzel je pismo in ga ročno odprl ♪
- rôčen -čna -o prid. (ō) nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice; ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec; ročna prtljaga; ročna torbica; ročne in stenske ure; potegniti ročno zavoro; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ročno orožje / ročna lekarna ♦ gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke; teh. ročne komande; tisk. ročni stavek rôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro ♪
- ročíca -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje,
prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ◊ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice ♪
- ročíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ročico: ročični držaj / ročični pogon / ročična gred gred, na kateri je ročica ♦ teh. ročični mehanizem mehanizem, katerega glavna sestavna dela sta ročica in ojnica; ročična stiskalnica stiskalnica z ročičnim mehanizmom ♪
- ročín -a m (ȋ) zgod., v stari Avstriji zbirka listin s privilegiji deželnega plemstva: vsebina ročina / deželni ročin ♪
- rôčka 1 -e ž (ȏ) 1. posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje: odstaviti ročko na rob štedilnika; točiti čaj iz ročke v skodelice; emajlirana, keramična, porcelanasta ročka; trebušasti ročki s kavo in mlekom / čajna, kavna ročka // vrču podobna posoda: prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo; natočiti pivo v ročko v vrček / spili so ročko jabolčnika 2. ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti kurilno olje v ročko ◊ šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih ♪
- ročník -a m (í) nar. držaj, ročaj: ročnik se je zlomil; kladivo se je snelo z ročnika; ročnik lopate, sekire; ročnik meča, noža ● knjiž. položila je roke na ročnik naslanjača na naslonjalo za roke; star. vtakniti pero v ročnik v držalo ◊ teh. okrogel kovinski nastavek na koncu gasilne cevi, s katerim se uravnava iztok gasilnih sredstev ♪
- ród -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu 3. značilnost glede na prednike a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod /
biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod // z oslabljenim pomenom
izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu ● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do
rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk ◊ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom ♪
- rodbína -e ž (í) 1. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi: njihova rodbina je že stara; ta bolezen je pogosta v njeni rodbini; zadnji potomec plemenite rodbine; član rodbine / obiskal je vso rodbino 2. zastar. družina: v ta kraj se je preselilo nekaj tujih rodbin / vzdrževati rodbino ♪
- rodbínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rodbino: rodbinsko premoženje / rodbinska grobnica / rodbinski grb; rodbinsko ime priimek / rodbinski oče ♦ jur. rodbinsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja med družinskimi člani ♪
- rodbínskopráven -vna -o prid. (ȋ-ā) nanašajoč se na rodbinsko pravo: rodbinskopravno razmerje ♪
- róden -dna -o prid. (ọ̄) raba peša 1. domač, rojsten: zapustiti rodni kraj; opisovati rodno mesto / rodna dežela 2. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na krvno sorodnost; pravi: nima rodne sestre; skrbel je zanj kot rodni oče / rodnega brata je izdal lastnega; niti rodni otroci bi ji ne mogli tako streči ● vznes. zapustiti rodno grudo domači kraj, domovino; ekspr. spremenil se je, da ga rodna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil ♪
- rôden -dna -o prid. (ó) 1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza; nekateri trsi so še rodni; nega mladega rodnega drevja 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: kultivirati svet in ga delati rodnega; povečati rodne površine // ki dobro obrodi: rodne sorte jablan 3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden: rodna ženska; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti ● nar. rodna letina bogata, obilna ◊ agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti; rodna mladika; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; anat. rodne žleze spolne žleze; med. rodna doba ženske ♪
- rodílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na roditev, rojevanje: porodnišnica kot rodilna ustanova / ekspr. zemlji se je vrnila njena rodilna moč rodovitnost ♪
- rodíšče -a s (í) zastar. 1. rojstni kraj: rad se vrača v svoje rodišče 2. vir, izvor: odprta gnojišča so rodišča nalezljivih bolezni ♪
37.614 37.639 37.664 37.689 37.714 37.739 37.764 37.789 37.814 37.839 
