Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (35.464-35.488)



  1.      protonotár  -ja m (ā) jur., na Hrvatskem, do 1848 visok uradnik, ki opravlja zlasti sodne posle: postati protonotar / banski protonotar ◊ rel. apostolski protonotar vsak izmed sedmih prelatov pri apostolskem sedežu, ki sestavlja, podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo; naslov za zelo zaslužnega duhovnika
  2.      protónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na proton: protonsko sevanje / protonski pospeševalnik
  3.      protoplázemski  -a -o [zǝm] prid. () nanašajoč se na protoplazmo: protoplazemski organčki / protoplazemske oblike
  4.      protoplázma  -e ž () biol. živa vsebina celice: obnavljanje protoplazme; prozorna, sluzasta protoplazma
  5.      protoplazmátski  -a -o prid. () nanašajoč se na protoplazmo: protoplazmatski podaljšek / protoplazmatsko telo
  6.      prototíp  -a m () navadno z rodilnikom 1. knjiž. prva, osnovna podoba, oblika kot merilo, vzorec za vse ostale stvari iste vrste, prapodoba: družina je prototip vseh družbenih skupin / po platonizmu je ideja prototip stvari / ta združenja naj bi bila prototip socialističnih kmetijskih organizacij vzorec 2. knjiž. predloga, model: prototip osrednje osebe romana je pisateljev oče 3. knjiž. kdor ima v veliki meri bistvene, tipične lastnosti, značilnosti tega, kar izraža dopolnilo: on je prototip poštenjaka / ta pesnik je prototip dobe 4. teh. izdelek, namenjen za preizkušanje in izpopolnjevanje pred serijsko izdelavo: izdelati, preizkušati prototip; prototip novega avtomobila, stroja
  7.      prototípen  -pna -o prid. () nanašajoč se na prototip: prototipna oseba / prototipna delavnica
  8.      prototípski  -a -o prid. () nanašajoč se na prototip: prototipske značilnosti junakov drame / prototipski preizkusi
  9.      protuberánca  -e ž () astr. plamenu, oblaku podoben pojav svetleče se materije nad Sončevo kromosfero: protuberance se vidijo ob popolnem sončnem mrku / sončne protuberance ◊ anat. izboklina
  10.      proučeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na proučevanje: proučevalni center / proučevalno delo
  11.      proučeváti  -újem nedov.) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem ugotavljati, spoznavati bistvo česa: proučevati delovanje mišic, razvoj družbe; znanstveno proučevati literaturo; proučevati viruse z elektronskim mikroskopom / proučevala je samo sebe // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznavati določena dejstva, stanje: podrobno proučevati dane možnosti, položaj; proučevati zemljevid 2. publ. seznanjati se s čim z namenom, da se pove svoje stališče; obravnavati, reševati: proučevati prošnje in zahtevke proučeván -a -o: proučevani primeri
  12.      proučíti  -ím dov., proúčil ( í) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem skušati ugotoviti, spoznati bistvo česa: proučiti vplive okolja na otrokov razvoj; proučiti razvojne zakonitosti / proučiti gradivo preštudirati // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznati določena dejstva, stanje: proučiti družbeno stvarnost; položaj je treba dobro proučiti 2. publ. seznaniti se s čim z namenom, da se pove svoje stališče: zadevo bo proučil pristojni svet; proučiti zahtevo za pomoč
  13.      provála  -e ž () žarg., polit., pred 1945 policijsko odkritje enote, članov tajne organizacije, navadno zaradi izdaje: po njegovi aretaciji so se v mestni partijski organizaciji bali provale ● zastar. provale Turkov na slovensko ozemlje vdori, vpadi
  14.      provansálski  -a -o prid. () nanašajoč se na Provansalce ali Provanso: provansalski jezik / provansalski pesnik
  15.      proveniénčen  -čna -o (ẹ̑) pridevnik od provenienca: raziskovati provenienčno sestavo mestnega prebivalstva
  16.      proviánten  -tna -o prid. () nanašajoč se na proviant: proviantno skladišče ♦ voj. proviantni oficir v stari Avstriji intendantski oficir
  17.      provínca  -e ž () 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja
  18.      provinciálec  -lca m () 1. knjiž. podeželan: mnogo provincialcev se je preselilo v mesto / ekspr. bal se je, da ga bo natakar imel za provincialca 2. slabš. v mišljenju in ravnanju ozek, omejen človek: po svojih umetniških nazorih so pravi provincialci; zmerja jih z zaspanimi provincialci
  19.      provinciálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na provinco, podeželski: ravnatelj provincialnega gledališča / premagati provincialno ozkost / biti literarno še zmeraj provincialna dežela / redko provincialna uprava pokrajinska uprava
  20.      provincialízem  -zma m () 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme
  21.      provinciálka  -e ž () knjiž. podeželanka: poročil se je s provincialko; oblači se kot provincialka ◊ rel. predstojnica (samostanske) province
  22.      provinciálnost  -i ž () ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost
  23.      províncijski  -a -o prid. () nanašajoč se na provinco; pokrajinski: provincijska vlada / provincijska uprava
  24.      províncijski  in provincíjski -a -o prid. (; ) nanašajoč se na provinco, podeželski: provincijska mesta / nedozorela, provincijska literatura
  25.      próvitamín  -a m (ọ̑-) biol., kem. organska snov, ki se v organizmu lahko spremeni v vitamin: ergosterol in drugi provitamini / korenje vsebuje veliko provitamina A

   35.339 35.364 35.389 35.414 35.439 35.464 35.489 35.514 35.539 35.564  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA