Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (34.339-34.363)


  1.      pridelovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pridelovati: ukvarjati se s pridelovanjem krompirja; intenzivno pridelovanje sadja in zelenjave / tekmovanje v pridelovanju vrtnic gojenju ♪
  2.      príden 1 -dna -o prid., prídnejši (í ȋ) 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo / ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko // ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma ● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti // ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati ♪
  3.      pridéti  -dénem dov., pridêni prideníte (ẹ́) star. dodati: prideti praženi čebuli malo gob / prideti dozdajšnjim predlogom še enega / tu jih imaš, je nepričakovano pridela ♪
  4.      pridévati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ́) star. dodajati: pridevati moko med mešanjem / ležeče tiskane besede pridevamo k samostalnikom postavljamo, dajemo; pridevati komu šaljive vzdevke dajati ● star. dosti so pripovedovali o dogodku in zraven tudi marsikaj pridevali si izmišljali ♪
  5.      pridévek  -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku ◊ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe ♪
  6.      pridévnik  -a m (ẹ̑) lingv. pregibna beseda, ki izraža kakovost, velikost, vrsto ali svojino: vrste pridevnikov; spreminjanje spola, sklona in števila pri pridevniku / kakovostni, svojilni, vrstni pridevnik; določna oblika pridevnika ♪
  7.      pridévniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pridevnik: pridevniške izpeljanke / pridevniška beseda beseda, ki se ravna v spolu, sklonu in številu po samostalniku; pridevniška pripona; pridevniška sklanjatev sklanjatev pridevnika, pridevniške besede; taka sklanjatev samostalnika ♪
  8.      prídiga  -e ž (í) 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka // besedilo za tako podajanje: knjiga pridig 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase // opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo ♪
  9.      prídiganje  -a s (í) glagolnik od pridigati: maševanje in pridiganje / težko poslušam njeno pridiganje ♪
  10.      prídigar  -ja m (í) 1. rel. duhovnik, ki pridiga: poslušati pridigarja / biti dober pridigar znati dobro pridigati // v protestantskem okolju kdor poklicno ali nepoklicno pridiga: popotni pridigar; izgon protestantskih pridigarjev; Dalmatin je dobil službo pridigarja v Ljubljani 2. ekspr., s prilastkom kdor se zavzema za kako idejo, nazor: ideološki pridigarji; biti pridigar morale; pridigar proti alkoholizmu ● ekspr. poznali so ga, da je pridigar da rad (vsiljivo) daje nauke ♪
  11.      prídigarski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na pridigarje ali pridigarstvo: pridigarska služba / pridigarska primera / ekspr. govoriti s pridigarskim glasom slovesnim, privzdignjenim ♪
  12.      prídigarstvo  -a s (í) 1. rel. dejavnost pridigarjev: ukvarjati se s pridigarstvom 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: očitati komu pridigarstvo ♪
  13.      prídigati  -am nedov. (í) 1. rel. govorno podajati vsebinsko zaokroženo versko snov: pridigati pri nedeljski maši / pridigati proti vražam 2. ekspr. zavzemati se za kako idejo, nazor: pridigati moralo; pridiga poštenost, sam pa goljufa 3. ekspr. (vsiljivo) dajati nauke: ta človek rad pridiga; ne boj se, ne bom ti pridigal / zdravniki zaman pridigajo, da je kajenje škodljivo opominjajo ● ekspr. pridigati gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pridigajóč -a -e: poslušati pridigajočega duhovnika ♪
  14.      pridigovánje  in prídigovanje -a s (ȃ; í) glagolnik od pridigovati: pripravljati se za pridigovanje ♪
  15.      pridigováti  -újem in prídigovati -ujem nedov. (á ȗ; í) star. pridigati: pridigovati o dobroti / pridigovati nove ideje / pridigovala mu je, naj se loti kakega resnega dela; še premalo ti pridigujem ♪
  16.      pridíh  -a m (ȋ) knjiž. 1. rahel vonj česa: vonj vrtnic se je mešal s pridihom cigaretnega dima; mrzel zrak s pridihom smrek in jelk 2. s prilastkom majhna stopnja: preproge dajejo prostoru pridih razkošja / pripovedovati s pridihom ironije nekoliko ironično / z oslabljenim pomenom vse je zavito v pridih brezupnosti // rahla čustvena obarvanost: njegove besede so imele sovražen pridih; pridih žalosti ● knjiž. ti scenski predmeti ustvarjajo pridih resničnosti videz ◊ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom ♪
  17.      pridírjati  -am dov. (ȋ) dirjajoč priti: konj je pridirjal na dvorišče / ekspr.: navsezgodaj je pridirjal iz doline prišel; brez sape je pridirjala v hišo pritekla ♪
  18.      pridišáti  -ím dov. (á í) prijetno dišeč se pojaviti: akacije so pridišale v sobo; pečenka je pridišala skozi priprta vrata; brezoseb. iz kuhinje je prijetno pridišalo ♪
  19.      príditi 1 -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. vplivati moralno negativno; kvariti: slaba družba ga pridi; priditi mladino z neprimernim čtivom; otrok se je začel priditi / priditi značaj naroda 2. delati kaj manj popolno, dovršeno: tako ohlapno izražanje pridi jezik ● star. ni jim hotel priditi družbe kvariti príditi se postajati neužiten, slab; kvariti se: meso se je začelo priditi ♪
  20.      pridivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. divjajoč priti: otroci so pridivjali pred šolo / sovražnik je pridivjal v našo domovino / ekspr.: avto je pridivjal izza ovinka zelo hitro pripeljal; ves nestrpen je pridivjal po stopnicah pritekel 2. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta je pridivjala; nekega jutra je pridivjala odjuga ♪
  21.      prídnež  -a m (ȋ) ekspr. priden človek: delati se pridneža ♪
  22.      prídnost  -i ž (í) lastnost, značilnost pridnega človeka: pridnost gospodinje / spodbujati učence k pridnosti; s pridnostjo in vztrajnostjo se da veliko doseči ♪
  23.      pridobítek  -tka m (ȋ) 1. kar se pridobi: majhen pridobitek časa / zastar. ves svoj pridobitek je zavaroval premoženje ♦ agr. količina masla, sira iz 100 kg mleka 2. zastar. dobiček, dohodek: pridobitek podjetja; davek od pridobitka ♪
  24.      pridobíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pridobivanje materialnih dobrin: pridobiten poklic; pridobitna dejavnost, panoga; pridobitno podjetje / pridobitni in okrasni del vrta / delati iz pridobitnih nagibov / oče je bil navadno edini pridobitni član v družini / pridobitna družba pridobitniška / ekspr. pridobiten človek človek, ki (spretno) pridobiva materialne dobrine; pridobiten posel donosen pridobítno prisl.: biti pridobitno sposoben ♪
  25.      pridobíti  -ím dov., pridóbil (ȋ í) 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem ♦ fiz. pridobiti z destilacijo // narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje // narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša // postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino ● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem ♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem ♪

   34.214 34.239 34.264 34.289 34.314 34.339 34.364 34.389 34.414 34.439  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA