Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (27.339-27.363)


  1.      onomástika  -e ž (á) veda o (lastnih) imenih, imenoslovje: ukvarjati se z onomastiko; onomastika in toponomastika ♪
  2.      onomatopéja  -e ž (ẹ̑) lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo ♪
  3.      onomatopéjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na onomatopejo: onomatopejski izrazi ♦ lingv. onomatopejski medmeti ♪
  4.      onomatopoétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na onomatopoijo: onomatopoetični izrazi; onomatopoetična tvorba besed ♦ lingv. onomatopoetični glagoli ♪
  5.      onomatopoíja  -e ž (ȋ) lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo: onomatopoija in druge glasovne figure ♪
  6.      ónostran  prisl. (ọ̑) star. onstran: pokazal je na hiše onostran / klic prihaja od onostran ♪
  7.      ónstran  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: tudi onstran Karavank so Slovenci / preselil se je onstran reke / meglice se vlečejo z onstran Save ∙ knjiž. njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega ne priznavajo etičnih načel ♪
  8.      ónstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na onstranstvo: onstranski svet / onstransko življenje ♪
  9.      óntičen  -čna -o prid. (ọ́) filoz. nanašajoč se na bit, eksistenco: ontična danost, resnica ♪
  10.      óntogenétski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) nanašajoč se na ontogenezo: ontogenetske diferenciacije / ontogenetski razvoj ♪
  11.      óntogenéza  -e ž (ọ̑-ẹ̑) biol. spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti, osebni razvoj organizma: ontogeneza in evolucija ♪
  12.      ontologíja  -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti: gnoseologija in ontologija / eleatska, idealistična, materialistična ontologija // s prilastkom načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti česa: ontologija sveta / ontologija duha, volje ♪
  13.      ontolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ontologijo: ontološka vprašanja / ontološki temelji človeške družbe; ontološke osnove marksizma / ontološki dokaz zlasti v sholastični filozofiji dokaz za obstoj boga ♪
  14.      oolít  -a m (ȋ) petr. kamnina, sestavljena iz jajčastih drobnozrnatih skupkov, zlepljenih med seboj z vezivom ♪
  15.      òp  medm. (ȍ) pog. 1. izraža zavrnitev: op, tako pa ne bo šlo 2. izraža opravičilo: ko se je zadel obenj, je zamrmral: op ♪
  16.      òpa  medm. (ȍ) pog. 1. izraža zavrnitev: opa, kaj pa govoriš 2. izraža opravičilo: ko se je obrnil, mu je stopil na nogo in dejal samo: opa ♪
  17.      opacáti  -ám dov. (á ȃ) redko popacati: opacati obleko; ekspr. ves se je opacal ♪
  18.      opackáti  -ám dov. (á ȃ) redko popackati: opackati obleko; opackati se z jedjo ♪
  19.      opájati  -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
  20.      opál  -a m (ȃ) drag kamen prelivajočih se barv in steklenega sijaja: prstan z opalom ◊ min. mlečni opal mlečne barve in motnega sijaja; tekst. opal fina bombažna tkanina mlečne barve in motnega leska ♪
  21.      òpala  medm. (ȍ) pog. izraža opravičilo: opala, nisem vas hotel zadeti ♪
  22.      opálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opal: opalni uhani / opalna svetloba bela, mlečna ♦ teh. opalno steklo belo, neprozorno; opalna žarnica opálno prisl.: opalno modro nebo ♪
  23.      opalíti  in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda ♪
  24.      opalográf  -a m (ȃ) priprava za razmnoževanje odtisov s plošče iz opalnega stekla: razmnoževati besedilo z opalografom ♪
  25.      opámetiti  -im dov. (á ā) knjiž. spametovati: poskušal je fanta opametiti; se bo že opametil ♪

   27.214 27.239 27.264 27.289 27.314 27.339 27.364 27.389 27.414 27.439  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA