Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (25.964-25.988)


  1.      obšív  -a m (ȋ) trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu: obšiv se je odtrgal; uniforma s srebrnimi, zlatimi obšivi / porabiti trak za obšiv ♪
  2.      obšivávati  -am nedov. (ȃ) obšivati: vse popoldne je obšivavala ♪
  3.      obšívek  -vka m (ȋ) redko obšiv, obšitek: obleka, okrašena z rožastimi obšivki ♪
  4.      obtečájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja ob (zemeljskem) tečaju: zaledenela obtečajna morja; ekspedicija v obtečajna področja ♦ zool. obtečajna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus ♪
  5.      obtêči  -têčem dov., obtêci obtecíte; obtékel obtêkla (é) s tekom priti okrog česa: v trenutku je obtekel hišo in se skril / obteči živo mejo // ekspr. hitro obiti: z veselo novico je obtekla vso vas ♪
  6.      obtesáti  -téšem dov., obtêši obtešíte; obtêsal (á ẹ́) s tesanjem obdelati: obtesati deblo; robove poševno obtesati / ekspr. kamniti blok je treba še obtesati ♦ les. s tesanjem spremeniti hlod v bruno // pog. vzgojiti, prevzgojiti: v nekaj mesecih so ga obtesali; nikakor se ni pustil obtesati obtesán -a -o: obtesana bruna ♪
  7.      obtéžba  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od obtežiti: za obtežbo so uporabili železen drog; obtežba ladje, žerjava; dodatna enakomerna obtežba 2. teh. obremenitev: te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja ♪
  8.      obteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem 2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce ♪
  9.      obtežílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obtežitev: obtežilni kamen; obtežilna vreča, napolnjena s peskom ♦ jur. obtežilni dokaz obremenilni dokaz; obtežilne okoliščine obteževalne okoliščine ♪
  10.      obtežílnik  -a m (ȋ) predmet za obtežitev, s katerim se preprečuje premikanje lažjih predmetov, zlasti papirja: položiti spis pod obtežilnik; bronast, kamnit obtežilnik; pisemski obtežilnik / obtežilnik za papir ♦ rib. predmet za obtežitev vrvice ♪
  11.      obtežíti  -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ȋ í) 1. dati, namestiti težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem ♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena ♪
  12.      obtičáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji 2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige // prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom ● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme ♪
  13.      obtísniti  -em dov. (í ȋ) s pritiskom, pritiskanjem poškodovati: vzmeti na postelji so ga obtisnile; sadje se obtolče in obtisne ♪
  14.      obtóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obtok: obtočne naprave / obtočna masa denarja / obtočna črpalka za centralno kurjavo ♪
  15.      obtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
  16.      obtôžba  -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo ♪
  17.      obtôžben  in obtóžben -a -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na obtožbo: obtožbeni predlog / obtožbeni govor ♪
  18.      obtóžen  -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klop ◊ jur. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja ♪
  19.      obtóženec  -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna ♪
  20.      obtoževánje  -a s (ȃ) glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja ♪
  21.      obtoževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti ♪
  22.      obtožílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se obtožuje: obtožilni spisi; obtožilne besede ♪
  23.      obtožíti  in obtóžiti -im dov. (ȋ ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje ♪
  24.      obtóžnica  -e ž (ọ̑) jur. pismena zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj ♪
  25.      obtrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev ♪

   25.839 25.864 25.889 25.914 25.939 25.964 25.989 26.014 26.039 26.064  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA