Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (22.914-22.938)


  1.      nágeljnov  -a -o [gǝl] prid. (á) 1. nanašajoč se na nagelj: nageljnov cvet ♦ vrtn. nageljnova črnoba glivična bolezen nageljna, ki se kaže kot belkaste, rjavkaste pege s sajasto prevleko 2. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: cimet in nageljnove žbice ♪
  2.      nagíb  -a m (ȋ) 1. glagolnik od nagniti: povzročiti nagib ladje z obremenitvijo na eni strani; nagib telesa v levo / pozdravila sta se z nagibom glave 2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: izmeriti, izračunati nagib; nagib ceste, strmine; streha z velikim nagibom / bočni nagib / redko spuščati se po nagibu po strmini 3. kar povzroča kako dejanje, ravnanje: prvi nagib za umor je bil denar; raziskovati notranje, zunanje nagibe za to dejanje; iz kakšnih nagibov si se odločil za ta študij / osebni, socialni nagibi; pustolovski, samomorilni nagibi / to je naredila iz lastnega nagiba ● knjiž. ima močen nagib do literarnega ustvarjanja nagnjenje, dar ♪
  3.      nagíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal / ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti ● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj nagibati se 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno 2. v zvezi s k izražati, kazati a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo ● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla ♪
  4.      nagíben  -bna -o prid. (ȋ) ki se da nagniti: nagibni kotel; stol ima nagibno naslonjalo; nagibna okna ♪
  5.      nagízdati  -am dov. (ȋ ȋ) star. olepšati, nalepotičiti: za sprejem so ga nagizdali, da se je ves svetil; nagizdala se je njemu na ljubo nagízdan -a -o: nagizdan lepotec ♪
  6.      naglàs  -ása m (ȁ á) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: naglas je na zadnjem zlogu; naglas se v rodilniku premakne; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas; stavčni naglas stavčni poudarek ♦ lingv. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini; tonemski naglas izstopanje glasu po pomensko razločevalnem tonskem poteku nasproti soseščini // grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas; naglas v obliki poševne črtice 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom; angleščina s francoskim, tujim naglasom // s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom 3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom; proza brez individualnega naglasa ♪
  7.      naglás  in na glás prisl. (ȃ) zelo dobro slišno: naglas peti, se zasmejati, zavpiti; povej naglas, da te vsi slišijo; govori bolj naglas, ne tako tiho // slišno sploh: naglas brati ● naglas misliti govoriti sam s seboj; ekspr. svojega mnenja si ne upa naglas povedati pred drugimi, javno ♪
  8.      naglasíti  -ím dov., naglásil (ȋ í) 1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede 2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil naglašèn -êna -o: liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni ♦ lingv. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik ♪
  9.      naglášati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: besede pravilno naglaša; beseda se naglaša na drugem zlogu / dolenjsko, srbsko naglašati 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: povsod je naglašal svoje zasluge; naglašal je, da zanj stvar ni urejena / članek naglaša pomembnost odkritja / stisnjene ustnice so še bolj naglašale trdoto obraza ♪
  10.      nagláven 1 -vna -o prid. (ā) ki je za na glavo: naglavni nakit; pisane naglavne rute / naglavna svetilka svetilka, ki se nosi na glavi; naglavna uš ♪
  11.      nagláven 2 -vna -o prid. (ȃ) star., navadno v zvezi z greh velik, hud: to je naglavni greh našega časa ♪
  12.      naglavíčki  prisl. (ȋ) nar. vzhodno z glavo navzdol, na glavo: naglavički pasti, zvrniti se ♪
  13.      naglávje  -a s (ȃ) kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bela naglavja redovnic ♪
  14.      náglica  -e ž (ā) 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili ∙ naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice; delati z mrzlično, neverjetno naglico; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči; v naglici je pozajtrkoval in odšel // v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal; v naglici je pozabil zapreti vrata 3. redko hitrost, brzina: voziti z vratolomno naglico; naglica vetra ♪
  15.      nágličen  -čna -o prid. (ā) star. hiter: slišal se je samo njegov naglični dih / naglična vožnja náglično prisl.: naglično napraviti ♪
  16.      nágliti  -im nedov. (á ȃ) star. 1. hiteti: nagliti proti domu / nagliti z delom; ne se tako nagliti 2. biti prehiter, zgoden: včasih nagli, včasih kasni ♪
  17.      naglo...  prvi del zloženk, star. nanašajoč se na nagel: naglokril ♪
  18.      nágloma  prisl. (ā) knjiž. 1. hitro, nahitro: nagloma se odločiti; vihar se nagloma poleže 2. nepričakovano, nenadoma: nagloma odpotovati, umreti ♪
  19.      náglost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost naglega; hitrost: naglost njihovega razvoja je presenetljiva / grajal je njihovo nedoslednost in naglost / potrebna je večja naglost v delovanju // star., v prislovni rabi, s predlogom naglo: z naglostjo se obleči / v naglosti je pozabil tudi klobuk v naglici 2. redko hitrost, brzina: sto kilometrov na uro je kar precejšnja naglost ♪
  20.      naglúh  -a -o prid. (ȗ ú) redko naglušen: bil je nagluh ♪
  21.      nagnáti  -žênem dov., stil. naženó (á é) narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat ● ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež ◊ med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur ♪
  22.      nagnêsti  -gnêtem dov., nagnêtel in nagnétel nagnêtla, stil. nagnèl nagnêla (é) povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so nagnetli v vagone; mladina se takoj nagnete na plesišče / veter je nagnetel oblake nad dolino; dogodki so se nagnetli, da so jim komaj sledili nagnetèn -êna -o: vlak je bil nagneten z vojaki; ob ograji nagnetena množica se je poslavljala ♪
  23.      nagnétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. grmaditi, kopičiti: v razpravi nagneta preveč podatkov; za goro se nagnetajo sovražne čete ♪
  24.      nagníti  in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ȋ á; á) 1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila // spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile 2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote // knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se 1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno 2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo ● ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je nágnjen -a -o 1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj 2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje ♪
  25.      nágnjenje  -a s (á) 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam ♪

   22.789 22.814 22.839 22.864 22.889 22.914 22.939 22.964 22.989 23.014  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA