Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (22.689-22.713)


  1.      nacionálsocialístičen  -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na nacionalsocialiste ali nacionalsocializem: nacionalsocialistična stranka / nacionalsocialistična Nemčija ♪
  2.      nacístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na naciste ali nacizem: nacistična ideologija, propaganda; nacistično nasilje / nacistična organizacija, stranka / nacistična koncentracijska taborišča / nacistična Nemčija ♪
  3.      nacízem  -zma m (ȋ) nav. ekspr. fašizem v Nemčiji med obema vojnama: upirati se nacizmu / nacizem je prevzel oblast / žrtve nacizma ♪
  4.      nacvréti  -cvrèm dov., nacvŕl (ẹ́ ȅ) s cvrenjem priti do določene količine česa: nacvreti skledo krofov; nacvrli in napekli so vsega preveč / nacvreti masti ♪
  5.      načárati  -am dov. (ȃ) po ljudskem verovanju s čaranjem priti do določene količine česa: načarati zaklade / z besedami je znal načarati lepoto pričarati ♪
  6.      načebljáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. reči, povedati veliko živahnega in brezskrbnega: načebljala sta vse mogoče načebljáti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po čebljanju: zdaj sta se pa vendar že načebljala ♪
  7.      načečkáti  -ám [čǝč] dov. (á ȃ) slabš. nerazločno, grdo napisati: zakaj si nalogo tako načečkal; njegovo ime si je načečkal na košček papirja / namesto da bi narisal človeka, je le nekaj načečkal / za nalogo imamo spis, bom že kaj načečkal sestavil, napisal ♪
  8.      načêlek  in načélek -lka m (ȇ; ẹ̑) 1. dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva: na glavi je imel načelek; načelek z biseri // temu podoben ženski nakit: v laseh je nosila načelek 2. knjiž. jermen, ki se daje na čelo; čelni jermen: konji z okrašenimi načelki ♪
  9.      načêlen  -lna -o prid. (ȇ) 1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče // ki poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic; reševali so samo načelna vprašanja v zvezi s samoupravljanjem / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo 2. ki se drži določenih načel, neglede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje načêlno prisl.: načelno odločiti se; enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu ♪
  10.      načeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) načelovati: dve leti je načeljeval odseku za notranje zadeve / načeljevati skupini voditi jo, poveljevati ♪
  11.      načêlnica  -e ž (ȇ) 1. ženska oblika od načelnik: načelnica oddelka / načelnica pionirske organizacije 2. star. načelnikova žena: načelnica in županja sta se sprli ♪
  12.      načêlnik  -a m (ȇ) 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje // kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev ◊ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže ♪
  13.      načêlniški  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na načelnike ali načelništvo: načelniška služba / njegova načelniška doba ni trajala dolgo ♪
  14.      načêlo  -a s (é) 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi ● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi ◊ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ♪
  15.      načêloma  prisl. (ȇ) knjiž. načelno, v načelu: misel na beg je načeloma odklonil / biti načeloma proti čemu ♪
  16.      načêlstvo  -a s (ȇ) 1. urad načelnika: uradniki načelstva / pritožba na načelstvo / nekdaj občinsko, okrožno načelstvo / v stari Jugoslaviji okrajno ali sresko načelstvo / trg pred načelstvom je bil poln ljudi pred poslopjem tega urada 2. naslov, dejavnost načelnikov; načelništvo: odkloniti, sprejeti načelstvo 3. star. vodstvo: načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki ♪
  17.      načemériti  -im tudi načmériti -im [prva oblika čǝm in čem] dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti kaj čemerno: načemeriti obraz načemériti se tudi načmériti se postati čemeren: ob tej novici se je načemerila ♪
  18.      načenčáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: načenčala mu je vse mogoče neumnosti / slabš. ali veš, kaj vse si načenčal povedal ♪
  19.      načénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odvzemati del od celote: načenjajo že drugi hlebec sira / prihrankov noče načenjati 2. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: gniloba načenja sadje; pren., ekspr. težko delo jim načenja zdravje 3. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: rad načenja pogovor o otrocih; načenjati rešitev stanovanjskih vprašanj ♪
  20.      načepériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) naščeperiti: petelin je načeperil rep; ekspr. lasje so se ji načeperili načepérjen -a -o: načeperjene vrane ♪
  21.      načesáti  -čéšem dov., načêši načešíte; načêsal (á ẹ́) s česanjem priti do določene količine česa, navadno las, volne: lase, ki jih ob česanju načeše, sproti sežiga / načesati veliko prediva, volne ♪
  22.      načéti  -čnèm dov., načél; nam. načét in načèt (ẹ́ ȅ) 1. odvzeti del od celote: načeti hlebec sira, jabolko / načeti prihranke 2. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: dleto je načela rja; voda in mraz sta načela zid; pren., ekspr. starost ga je že načela 3. z oslabljenim pomenom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: načel je pogovor s sopotnikom; načeti vprašanje razorožitve načét -a -o: načet hlebec; nadaljevati načeti pogovor; moralno načet človek; od gnilobe načeti zobje ♪
  23.      načíčkati  -am dov. (ȋ) slabš. olepšati, nalepotičiti: deklico so preveč načičkale; ženske so se načičkale kot za praznik / za ples se je naličkala in načičkala / načičkati dvorano z rožami okrasiti načíčkan -a -o: neokusno načičkana ženska; baročno načičkano stanovanje ∙ ekspr. ima načičkane kodre drobno, gosto navite ♪
  24.      načín  -a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu // v zvezi na vsak način poudarja a) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način b) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna ● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako malo študiral; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo ◊ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; lingv. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina; muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način ♪
  25.      načínoven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na (glagolski) način: načinovni prislov; načinovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila načina; načinovni odvisni stavek odvisni stavek, ki izraža način dejanja nadrednega stavka ♪

   22.564 22.589 22.614 22.639 22.664 22.689 22.714 22.739 22.764 22.789  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA