Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (21.239-21.263)


  1.      mehčálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mehčanje: mehčalni postopek / mehčalno sredstvo ◊ fot. mehčalni objektiv objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek ♪
  2.      mehčáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati kaj tako, da se (rado) a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo 2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne 3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno 4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana ● ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren ◊ kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli; lingv. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati mehčán -a -o: mehčani soglasnik ♪
  3.      mêhek  in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto // ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati / gospodje v cilindrih in mehkih klobukih // ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji 3. knjiž. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita 4. knjiž. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde 5. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka // pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje 6. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo 7. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava ● mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva ◊ agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; lingv. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400 mêhko in mehkó prisl.: mehko božati po dlaki, roki; mehko odgovoriti, reči; vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini; mehko ravnati z ujetniki; mehko stisniti roko; mehko valovita pokrajina / mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; mehko vezana knjiga knjiga, vezana v mehke platnice ∙ žarg., avt. mehko speljavati počasi; ekspr. v mladosti mu ni bilo mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; ekspr. mehko mu je pri srcu je ganjen, vznemirjen mêhki -a -o, v predložni zvezi mêhki in méhki sam.: kuhati, skuhati kostanj do mehkega; kadar spi na mehkem, ga boli hrbet; ekspr. nič ne dela, živi pa na mehkem živi udobno, v izobilju; hoditi po mehkem; v mehko, redko na mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih ♦ lov. strel v mehko v drobovje ♪
  4.      mehitaríst  -a m (ȋ) rel. menih reda, ki se ukvarja z izdajanjem verskih, strokovnih knjig, zlasti v armenskem jeziku: tiskarna mehitaristov ♪
  5.      mehko...  prvi del zloženk nanašajoč se na mehek: mehkočuten, mehkolas / mehkosrčnež ♪
  6.      mehkôba  -e ž (ó) 1. ekspr. popustljivost, prizanesljivost: zanašal se je na njegovo mehkobo in dobrodušnost / v uradnikovem glasu je začutil mehkobo / s smehom je hotel prikriti mehkobo, ki ga je obšla ganjenost 2. mehkost: mehkoba tal / mehkoba, barva in čistost vlaken / mehkoba barv, tonov ♪
  7.      mehkôben  -bna -o prid. (ó ō) ekspr. 1. popustljiv, prizanesljiv: ne bodi preveč mehkoben z njimi; mehkobna ženska 2. ganljiv, čustven: ta prizor je preveč mehkoben; mehkobna glasba, pesem 3. nekoliko mehek: mehkobne ustnice / mehkobno jesensko sonce mehkôbno prisl.: mehkobno govoriti ♪
  8.      mehkočúten  -tna -o prid. (ū) knjiž. 1. obziren, popustljiv, prizanesljiv: je dober, mehkočuten fant / mehkočutni izrazi 2. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: mehkočuten sanjač; ne posmehuj se mu, ko je tako mehkočuten ♪
  9.      mehkolás  in mehkolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima mehke, voljne lase: mehkolaso dekle ♪
  10.      mehkúž  -a m (ū) 1. star. mehkužen človek: same ženske so ga vzgajale, zato je tak mehkuž in sanjač 2. rak po levitvi, dokler še nima oklepa: mehkuž ostane v skrivališču kak teden ◊ agr. jajce, ki nima trdega apnenčastega ovoja ♪
  11.      mehkúžen  -žna -o prid. (ú ū) ekspr. ki se zaradi navajenosti na udobje, pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: mehkužni otroci so kar naprej bolni; predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni; ne bodi tako mehkužen in len / v mestih je življenje vedno bolj mehkužno ♪
  12.      mehkúžiti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr. povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobje je vojake vedno bolj mehkužilo; mehkužiti se v varnosti in brezdelju / značaj se mu mehkuži // pretirano negovati, razvajati: le mehkuži ga, da ne bo za nobeno rabo ♪
  13.      mehkúžnost  -i ž (ú) ekspr. lastnost mehkužnega človeka: ob trdem delu se je znebil mehkužnosti in lahkoživosti; zaradi prevelike mehkužnosti ne vztraja pri nobenem delu ♪
  14.      mehníca  -e ž (í) nar. 1. medna hruška: v vrhu se je odtrgala tepka .. in se naposled razčesnila pred Žefovimi nogami. Žef se je sklonil, pobral mehnico .. in snedel (C. Kosmač) 2. neodločen, bojazljiv človek: kakšen fant neki, prava mehnica je ♪
  15.      mehúr  -ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka ◊ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih ♪
  16.      mehúrček  -čka m (ū) manjšalnica od mehur: zračni mehurčki se dvigajo iz vode; milni mehurčki / testo je mehko in v njem se delajo mehurčki / na koži se mu zaradi vročine delajo mehurčki; pren., ekspr. loviti mehurčke slave ◊ anat. pljučni mehurček najmanjša votlinica v pljučih; teh. mehurček libele zrak v cevki libele, ki kaže vodoravno lego; zool. prebavni mehurček votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana ♪
  17.      mehúrčiti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje, mehurčke: z izdihavanjem zraka je mehurčil vodo / sluznica se mehurči ♪
  18.      mehúrčkati  -am nedov. (ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurčke: plavalec je lovil sapo in mehurčkal vodo; pena na pivu se mehurčka ♪
  19.      mehúrec  -rca m (ū) star. mehurček: pene se pršijo v milijarde mehurcev ♦ biol. zarodni mehurec mehurčku podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z enojno plastjo celic; blastula ♪
  20.      mehúriti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje: mehuriti tekočino; ko voda vre, se kadi in mehuri / kužne bolezni, ki mehurijo kožo; listi se mehurijo ♪
  21.      mehúrjevec  -vca m (ú) kem. bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo: zaščititi se proti mehurjevcem ♪
  22.      mehúrka  -e ž (ū) bot. grm z rumenimi cveti in mehurjasto napihnjenimi plodovi, Colutea arborescens: posaditi mehurko v parku ◊ zool. mehurke žabe z majhno glavo in razmeroma širokim trupom, ki se lahko napihne, Brevicipitidae ♪
  23.      mêja  -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é) 1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / Jugoslavija in Madžarska imata zelo dolgo skupno mejo; prestopiti mejo / ta meja je strateška, utrjena / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad // črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene 2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica 3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja Jugoslavije v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih 4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno 5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena 6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja ● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino ◊ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919 ♪
  24.      mejáč  -a m (á) 1. redko lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo; mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti 2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel ♪
  25.      meják  -a m (á) knjiž. prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed: Slovenci so mejaki tudi z Madžari / odnosi med mejakoma Jugoslavijo in Avstrijo sosednjima državama ♪

   21.114 21.139 21.164 21.189 21.214 21.239 21.264 21.289 21.314 21.339  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA