Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (18.689-18.713)


  1.      krá  medm. (ȃ) posnema glas vrane, krokarja: kra, kra, se oglašajo vrane; sam.: rezki kra se sliši prav v vas ♪
  2.      kracáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. 1. nerazločno, grdo pisati: učenci večkrat kracajo // sestavljati, pisati: kracati pismo 2. delati črte brez pravega namena; čečkati: otroci kracajo po zidovih ♪
  3.      kracljáti  -ám nedov. (á ȃ) kracati: tako kraclja, da se ne da brati / venomer kaj kraclja ♪
  4.      kráča  -e ž (á) 1. spodnji del noge pri prašiču: krača in parklji // ta del noge za kuhanje ali pečenje: obirati, rezati kračo; mastna, dobro posušena krača; gnjat in krača / prekajena krača / svinjska krača ♦ gastr. telečja krača spodnji del telečje noge za pečenje 2. nav. mn., slabš. noga (pri človeku): suhe krače ∙ ekspr. je urnih krač hitro hodi 3. slabš. osebni avtomobil, navadno star, slab: krača s pokrpano platneno streho ♪
  5.      krádoma  prisl. (ȃ) knjiž. skrivaj, naskrivaj: kradoma oditi, priplaziti se / kradoma se ozreti, pogledati / ekspr. od gozda se kradoma spušča tema komaj opazno, počasi ♪
  6.      kragújevka  -e ž (ú) voj. mavzerica, izdelana med narodnoosvobodilnim bojem v Kragujevcu: na rami mu je visela kragujevka // žarg. ročna bomba brez držaja z nazobčano površino: v žepu ima dve kragujevki ♪
  7.      kragúlj  -a m (ú) ptica ujeda sive barve, z belkastim, prečno progastim oprsjem in trebuhom: kragulj kroži nad dvoriščem; kokoš je odnesel kragulj; zagrabil ga je kot kragulj ♪
  8.      kragúljček  -čka m (ū) zvonček pri konjski vpregi: pozvanjati s kraguljčki; od daleč se je slišalo zvonjenje kraguljčkov // temu podoben okrasek: na traku mu je bingljal kraguljček; čepica, čevlji s kraguljčki ♪
  9.      kragúlji  -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na kragulje: kragulje perje / ekspr. s kraguljim očesom pazi nanjo ♪
  10.      kráh  -a m (ȃ) nižje pog. neuspeh, polom: doživeti finančni krah / vse vodi v moralni krah ♪
  11.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  12.      kràj  ž neskl. (ȁ) star., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezah: silil je zdaj v eno, zdaj v drugo kraj smer, stran; premakni se na ono kraj na ono stran ♪
  13.      kraján  in krajàn -ána m (ȃ; ȁ á) knjiž. rojak, domačin: poznava se, saj sva krajana // pripadnik krajevne skupnosti: krajani so glasovali za samoprispevek ♪
  14.      krájček  -čka m (ȃ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od krajec: odrezati krajček; rjavo zapečen krajček / krajček belega kruha / krajček lune 2. ekspr. delček, košček: komaj se je videl krajček sonca; krajček zemlje ♪
  15.      krájec  -jca m (ȃ) 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika 5. redko delček, košček: krajec zemlje ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
  16.      krájen  -jna -o prid. (ȃ) 1. ki je na kraju, robu: krajna ploskev / zadel ga je s krajnim koncem avtomobila 2. star. krajeven: pogovarjali so se o krajnih razmerah / krajna imena ♪
  17.      krájevec  -vca m (á) nav. mn. 1. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: nezaupno je gledal izpod krajevcev; črn klobuk z ozkimi krajevci; široki, veliki krajevci 2. star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajevci suknjiča ♪
  18.      krajéven  tudi krájeven -vna -o prid. (ẹ̄; á) nanašajoč se na kraj: seznaniti se s krajevnimi navadami; poznati krajevne potrebe; krajevne razmere / urediti krajevni promet; krajevni vlak, vodovod / krajevne padavine / krajevni praznik praznik, povezan s kakim pomembnim dogodkom iz zgodovine, zlasti iz narodnoosvobodilne vojne / krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; krajevna skupnost samoupravna skupnost, v kateri so združeni delovni ljudje in občani naselja, dela naselja ali več povezanih naselij / krajevno ime / majhna, velika krajevna oddaljenost ◊ astr. krajevni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; lingv. krajevni odvisnik odvisni stavek, ki izraža kraj dejanja nadrednega stavka; krajevni prislov; ptt krajevno telefonsko omrežje omrežje, ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju ♪
  19.      krajévnost  tudi krájevnost -i ž (ẹ̄; á) 1. krajevna opredeljenost ali vezanost: označevanje krajevnosti 2. knjiž. lastnost, značilnost krajevnega: v romanu je posebno zanimivo podajanje krajevnosti ♪
  20.      krájina  -e ž (ā) knjiž. mejno ozemlje kake države, dežele: naseljevanje krajine / Vojna krajina ♪
  21.      krajína  tudi krájina -e ž (í; ā) 1. knjiž. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina: slikati krajino; krajina ob Otočcu; kultiviranje, varovanje krajine // pokrajina, ozemlje: megla je ležala nad krajino / rojstna krajina rojstni kraj 2. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina: na stenah visi nekaj krajin in portretov; razstava krajin ♪
  22.      krajínarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krajinarje: krajinarska poetičnost / krajinarski motiv krajinski ♪
  23.      krajínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krajíno: spoznati krajinske vrednote okolja / krajinski motiv / krajinska slika ♪
  24.      krajíšnik  -a m (ȋ) knjiž. prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele: izseljevanje krajišnikov / krajišniki Furlanije // zgod. vojak Vojne krajine: četa krajišnikov ♪
  25.      krájnik  -a m (ȃ) 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki 2. redko, navadno s prilastkom konec, rob: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča 3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej // redko končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik 4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪

   18.564 18.589 18.614 18.639 18.664 18.689 18.714 18.739 18.764 18.789  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA