Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (18.089-18.113)


  1.      konflíkten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konflikt: konfliktni interesi / v drugem dejanju je polno konfliktnih scen / konfliktni odnos med starim in novim / konfliktna situacija kar povzroča konflikt ♪
  2.      konformírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. (vsebinsko) uskladiti, prilagoditi: države naj bi konformirale svoja mednarodna zasebna prava konformírati se sprejemati in upoštevati družbene ali skupinske norme: mladina se je v takih razmerah konformirala konformíran -a -o: vzgoja uniformiranih in konformiranih ljudi ♪
  3.      konformíst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljivec: bil je nepoboljšljiv konformist / svetovnonazorski konformist ♪
  4.      konformístičen  -čna -o prid. (í) nav. slabš. ki sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljiv: ljudje so vse bolj konformistični / mirno in konformistično kulturno ozračje ♪
  5.      konformízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljivost: avtor kritizira konformizem in karierizem / očitajo mu konformizem / utaplja se v topem konformizmu duha ♪
  6.      konfórmnost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost konformnega: to so zagovorniki družbene konformnosti / vsebinska konformnost pri tem ni pomembna / konformnost z najstarejšimi jeziki sveta ♪
  7.      konfrontácija  -e ž (á) ugotavljanje odnosa med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjava: zahtevajo svobodno konfrontacijo nazorov; potrebna je konfrontacija mnenj in stališč / konfrontacija dveh življenjskih principov ♦ jur. zasliševanje priče ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočenje // potrjevanje veljavnosti, neveljavnosti česa s takim ugotavljanjem, preverjanje: konfrontacija pripovedovanega z dejstvi / publ. gre za veliko konfrontacijo Amerike z drugimi velesilami ♪
  8.      konfrontírati  -am nedov. in dov. (ȋ) ugotavljati odnos med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjati: konfrontirati mnenja, stališča / večkrat konfrontirata izkušnje / režiser nas konfrontira z realnim svetom ♦ jur. zasliševati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočati // s takim ugotavljanjem potrjevati veljavnost, neveljavnost česa, preverjati: vse akte konfrontira z dejanskim stanjem; svoje misli vedno konfrontira s tujimi ♪
  9.      konfúzen  -zna -o prid. (ȗ) nav. ekspr. ki vsebuje elemente, ki otežujejo dostopnost, razumevanje; nejasen, zmeden: konfuzni programi; konfuzen spis / avtor je zelo konfuzen // nerazumen, nepriseben: konfuzne ideje; konfuzno govorjenje, meditiranje / konfuzni ukazi ♪
  10.      konfúzija  in konfuzíja -e ž (ú; ȋ) knjiž. konfuznost: proti koncu dela je avtor zašel v konfuzijo / v državi vlada velika konfuzija ◊ jur. združitev pravice upnika in obveznosti dolžnika v isti osebi ♪
  11.      konfúznost  -i ž (ȗ) nav. ekspr. lastnost, značilnost konfuznega: miselna konfuznost; konfuznost romana / kritiki so mu očitali konfuznost / zapadla je v konfuznost ♪
  12.      kongenitálen  -lna -o prid. (ȃ) biol. ki je ob rojstvu osebka kot njegova dedna ali nededna lastnost, prirojen: kongenitalna anomalija; kongenitalne bolezni / kongenitalne lastnosti ♪
  13.      kongéstija  in kongestíja -e ž (ẹ́; ȋ) med. pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo, naval krvi: kongestija je nastala zaradi vnetja ♪
  14.      konglomerát  -a m (ȃ) petr. kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom, labora: trdno sprijet konglomerat; pren. konglomerat političnih in socialnih idej ♦ geol. bazalni konglomerat ki je bil pri prodiranju morja na kopno najprej odložen ♪
  15.      konglomeráten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konglomerat: reka odlaga prod in lažji konglomeratni drobir / slap pada s strme konglomeratne stene ♪
  16.      kongregácija  -e ž (á) rel. 1. najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi: odloki kongregacij / kongregacija za širjenje vere / rimska kongregacija 2. nekdaj cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni: član kongregacije 3. red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub: meniški redovi in kongregacije / kongregacija šolskih sester / redovniška kongregacija ♪
  17.      kongregacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kongregacijo: kongregacijski odbori / kongregacijski znak ♪
  18.      kongrés  tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa ◊ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821 ♪
  19.      kongrésovec  -vca m (ẹ̄) nav. ekspr. 1. udeleženec kongresa: kongresovci razpravljajo o novih znanstvenih dognanjih 2. v Združenih državah Amerike član kongresa: zasedanje kongresovcev ♪
  20.      kóngrua  -e ž (ọ̑) nekdaj plača, ki jo dobi duhovnik od države: odpovedati se kongrui ♪
  21.      kongruénca  -e ž (ẹ̑) knjiž. skladnost, ujemanje: ta kongruenca je le navidezna; kongruenca med prepričanjem in življenjem ◊ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti; skladnost; lingv. ravnanje enega ali več stavčnih členov po drugem v spolu, sklonu, številu in osebi, ujemanje; mat. odnos med celima številoma, ki dasta, če se delita z istim številom, enak ostanek ♪
  22.      kongruénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. skladen, ujemajoč se: kongruentne oblike ♪
  23.      koníca  -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
  24.      koníčast  -a -o prid. (í) ki je na eni strani zožen, izoblikovan v konico: koničasti vrhovi gora / koničasti čevlji / koničasti listi; mož s koničasto brado / koničasto deblo na enem koncu precej tanjše kot na drugem ♪
  25.      kóničen  -čna -o prid. (ọ́) teh. stožčast, šilast: konična oblika kladiva / konični ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev; konični zatič ♪

   17.964 17.989 18.014 18.039 18.064 18.089 18.114 18.139 18.164 18.189  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA